Otroci in strpnost do drugačnih

(Foto: Jupiterimages)

Jaka je deček, ki je malce drugačen od sošolcev. Je bolj nemiren, zgovoren in otroško nagajiv od drugih. Lansko šolsko leto je komaj izdelal letnik, čeprav so njegove sposobnosti povprečne. Letos je dobil novo učiteljico in dodatno individualno pomoč defektologinje. Vse kaže, da bo njegov končni uspeh dober. Toda naletel je na nove težave.

Med sošolci je tudi Sebastjan, ki nikakor ne more razumeti, da lahko razredni klovn, ki je imel lani same slabe ocene, letos piše kontrolke enako dobro kot on. Postal je tekmovalen, Jaku skuša nastaviti čimveč pasti. Pogosto ga ozmerja z grdimi besedami, ga udari ali obrca, samo zato, ker ne more sprejeti dejstva, da je Jakovo znanje lahko enakovredno njegovemu. Prepričan je, da mu učiteljica popušča, defektologinja pa rešuje teste. Napetost med njima se čedalje bolj stopnjuje.

V slovenske redne osnovne šole je vključenih čedalje več otrok s posebnimi potrebami, ki pogosto burijo duhove med učitelji, vrstniki in starši učencev. Med učence s posebnimi potrebami lahko uvrstimo gibalno ovirane otroke, otroke z motnjami sluha ali vida, otroke z govornimi motnjami, otroke z motnjami vedenja in osebnosti, otroke z motnjami v duševnem razvoju, otroke s specifičnimi učnimi težavami, nadarjene otroke in dolgotrajno bolne otroke. Omeniti moramo tudi otroke iz zelo revnih družin, romske otroke, otroke begunce ter otroke z drugačno versko in narodnostno pripadnostjo. In še bi lahko naštevali.

Sprejemamo samo tisto, kar je vidno navzven

Ponavadi so največje strpnosti deležne osebe, ki imajo motnjo, ki je dobro vidna navzven ali pa je bolj znana širšemu krogu ljudi. To so gibalno ovirane osebe ter osebe z motnjami vida ali sluha. Vsem je jasno, da slepa oseba za lažje sodelovanje v skupnosti potrebuje belo palico ali psa vodnika, gluha pa slušni aparat. Prav tako nihče ne očita invalidskega vozička ali ortopedskih pripomočkov gibalno ovirani osebi. Vsi ti pripomočki se nam zdijo samoumevni, do takšnih oseb gojimo posebno sočutje, pogosto se nam tudi smilijo. Zelo podobno je v šolah. Sošolci razumejo in ne zamerijo, da se sošolka Kaja s cerebralno paralizo ne more poditi z njimi po stopnicah ali v telovadnici hoditi po gredi.

Nevidne motnje - pomanjkljiva strpnost

Otroci z motnjami v razvoju, ki ne uporabljajo posebnih pripomočkov, v šolah pogosto niso deležni zadostnega razumevanja, ampak samo nenehnega "bombardiranja" sošolcev, pa tudi učiteljev. Če vzamemo za primer otroka s sindromom ADHD (kratkotrajna pozornost in povečana telesna dejavnost), kmalu ugotovimo, da se kljub visokim sposobnostim le stežka prebije skozi šolski sistem. Učiteljem ves čas ruši sistem v razredu, sošolcem pogosto nagaja. Učitelj, ki ne razume njegovih težav, ga vzame na piko in ga lovi na vseh napakah. Sošolci se ga zaradi nagajivosti začnejo izogibati ali z njim celo fizično obračunavajo.

Podobno se lahko zgodi pretirano umirjenemu otroku. Sošolcem postane nezanimiv, zato ga izolirajo, učitelj pa ga v razredu skoraj ne opazi. Kadar učenec z učnimi težavami prejema dodatno individualno pomoč strokovne službe, sošolci dobijo občutek, da ima njihov vrstnik privilegije, sploh če piše kontrolne naloge pod posebnimi pogoji (npr. sam v kabinetu, ob pomoči dodatnega didaktičnega gradiva ali pa mu je za krajše naloge na voljo več časa). Težko razumejo, da se mora Jaka umakniti v kabinet zato, da bo v nemotečem okolju zapisal naučeno znanje, ali da Špelca računa račune do 100 s stotičnim kvadratom in kockami. Še težje je razumeti, da Nina piše test dve uri, čeprav vsi vedo, da ima težave pri pisanju. To za večino sošolcev ni enako kot Kajin invalidski voziček, čeprav je za Jaka, Špelco in Nino to povsem enako. Otroci pogosto izločijo takšnega sošolca, ker ima "privilegije" in zato lahko piše kontrolko celo bolje kot oni. So tudi primeri, ko učitelj ne dovoli, da bi si Špelca pomagala s kockami.

Nadarjeni učenci

Saj z njimi vendar ni nič narobe, prav nasprotno, bi rekla večina. Nadarjen učenec je lahko pogosto tarča posmeha sošolcev ali pa ga izločijo in označijo za "piflarja". Taki otroci pogosto trpijo v šolskih klopeh, zapirajo se vase in prenehajo razvijati nove ideje, samo da jih sošolci ne bi označili za posebneže. Nadarjeni so lahko tudi tarča vrstniškega izsiljevanja (ang. bullying), ker so pogosto bolj osamljeni in miroljubni. Sošolci težko razumejo, da se Rok zanima samo za stroje z notranjim izgorevanjem, ne pa za cigarete in travo tako kot oni.
Članek se nadaljuje »


Roman Paškulin

dr. Roman Paškulin dr. med. terapevt medicinske hipnoze


Postavi vprašanje

Zdravka Koman Mežek

Zdravka Koman Mežek dr. med. spec. ginekologije

Vsi Viva strokovnjaki