Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

*** Show Paged

Otroci in strpnost do drugačnih


(stran 2 od 2)



Ne maram sošolca z rjavo kožo

V posebno skupino sodijo otroci iz revnih družin, romski otroci, otroci begunci ter otroci drugih veroizpovedi in narodnosti. Otroci so pogosto prepričani, da je edino dobro in "normalno" tisto, kar je v večini. Zato veliko stvari sodijo po sebi in večini vrstnikov. Težko razumejo, da ima Tadeja samo štiri barvice in zašite hlače in da nosi fantovske puloverje, ki jih je "podedovala" od starejšega brata. Ona se že ne more družiti z njimi, ker sploh ne ve, kaj je to Nintendo in nima Barbike, sploh pa nima pojma o počitnicah v Grčiji. Tadeja se jim včasih še malo zasmili; takrat ji podarijo kak bombon ali obrabljeno radirko, ampak Omer ima pa rjavo kožo in ne diši enako kot oni. Tadeji in Omerju učiteljica vedno oprosti, ker projekta ne prineseta natipkanega na računalnik, ampak napisanega na roko, dobita pa enako dobro oceno kot oni, ki so se ves večer mučili z računalnikom. Emini sošolci vedno zmečejo vse knjige z mize, ker sploh ne zna govoriti slovensko. Njen oče je brez ene noge in tudi ne zna slovensko. Učiteljica pravi, da so pribežali zaradi vojne, vendar ji fantje ne verjamejo. Zato še bolj ozmerjajo Emino in ji dajejo različne nesramne vzdevke.

Izogibanje in stereotipi o drugačnosti

Ljudje pogosto raje pogledajo v tla ali strahoma odhitijo, kadar srečajo osebo, ki ni po merilih večine. Nepoznavanje nekaterih težav, motenj in drugačnosti v ljudeh vzbuja nepojasnjen strah pred neznanim in povzroča oblikovanje stereotipov. Podobno je pri šolski populaciji. Otrok, ki se še nikoli ni srečal z osebo, ki bi se očitno razlikovala od njega, se utegne ob srečanju z njo odzvati na različne načine. Lahko bo zvedav ter bo spraševal starše, učitelje in osebo samo. Ko bo spoznal njeno drugačnost, jo bo lažje razumel in sprejel vse okoliščine, povezane z njo. V nasprotnem primeru se lahko primeri, da se bo zaradi drugačnosti te osebe počutil ogroženega in prestrašenega. Tako se s to osebo ne bo želel soočati ali pa bo razvil do nje negativne občutke ter jo dražil in zmerjal.

Pomembna so mnenja odraslih

Večina otrok v mlajših letih sprejema vzorce vedenja po svojih vzornikih - starših in učiteljih. Če se bodo starši že zgodaj začeli z otrokom pogovarjati o drugačnih osebah, jih opozarjali nanje v domačem okolju in jim razložili njihove težave, bodo pozneje lažje sprejeli sošolca s posebnimi potrebami. Enako velja za učitelje v razredih; otrokom bi morali pred prihodom novega sošolca razložiti njegove težave in pomoči, ki jo bo deležen. Neznani strahovi, o katerih se veliko govori, se tako spremenijo v povsem običajne dogodke v življenju.

Če vaš otrok deli nesramne opazke

Otroci pogosto delijo vzdevke, da bi določili, kdo je v njihovem prijateljskem krogu in kdo ne. Včasih gre to tako daleč, da se nekatere "žrtve" komaj prebijejo skozi šolsko obdobje. Vzdevki lahko pri kakem otroku delujejo kot psihično nasilje, saj so boleči in zapustijo dolgoročne posledice. V takih primerih je najslabše, če odrasli nesramne vzdevke preslišijo, češ, otroci bodo vedno le otroci, jih ignorirajo in dopuščajo, da prerastejo vse meje. Toda zavedati se morate, da če vaš otrok zmerja vrstnike, to še ne pomeni, da ste slabi starši.
Z otrokom se morate o zadevi temeljito pogovoriti. Naučiti ga morate, da je zmerjanje nepravično. Pomagati mu morate, da bo razmišljal o svojem početju. Vprašate ga, kako se je počutil in ali so mu izgovorjene besede prinesle zadovoljstvo. Otroku pomagate pri razvijanju pozitivne samopodobe ("Kaj lahko storiš, da se boš zares dobro počutil?"). Pred otroka postavimo jasna pričakovanja: "Takih besed ne uporabljamo, ker ne morejo rešiti težav in lahko zelo ranijo čustva drugih."

Če je vaš otrok deležen zmerljivk

Če je vaš otrok tarča zasmehovanja, mu morate pozorno prisluhniti in razumeti njegove občutke. Včasih nam otroci take stvari preprosto zamolčijo, ker se bojijo, da bi se odzvali preveč burno. Eden od težjih vidikov starševstva je prav razumevanje, da naš otrok goji lastne občutke, ki so različni od naših.Otroku moramo pomagati razvijati veščine za ustrezno odzivanje v takšnih primerih. Z njim igrajte igro, v kateri ste vi v vlogi zbadljivega sošolca, on pa naj vas zavrne z besedami kot: "Nehaj me klicati tako - to ni moje ime!"
Če zadeve postanejo neobvladljive, je koristno, da se oglasite pri otrokovi razredničarki in ji predstavite težavo.

Z otrokom se morate o zadevi temeljito pogovoriti:
  • Naučiti ga morate, da je zmerjanje nepravično.
  • Pomagati mu morate, da bo razmišljal o svojem početju.
  • Vprašate ga, kako se je počutil in ali so mu izgovorjene besede prinesle zadovoljstvo.
  • Otroku pomagate pri razvijanju pozitivne samopodobe ("Kaj lahko storiš, da se boš zares dobro počutil?").
  • Pred otroka postavimo jasna pričakovanja: "Takih besed ne uporabljamo, ker ne morejo rešiti težav in lahko zelo ranijo čustva drugih."



Vam je �lanek v�e�?


Povezano

trstsdsd