Starši, pustite otrokom odrasti!

(Foto: Jupiterimages)

Včasih je veljalo, da je puberteta obdobje, ko otrok postane mladenič ali dekle – in da je adolescenca obdobje čustvenega dozorevanja, ki se sklene s polnoletnostjo. Zdaj smo priča precejšnjemu podaljšanju obdobja čustvenega dozorevanja, saj mladi namesto pri osemnajstih dozorijo šele okrog tridesetega leta. Možno je torej, da je nekdo pri petintridesetih letih še vedno adolescent, čeprav je človek pri petintridesetih letih že na polovici poti do 70. leta! V praksi se srečujemo s protislovnimi situacijami, kot je ta, da se kriza adolescence oziroma odraščanja "prelije" naravnost v krizo srednjih let ali krizo staranja.

Nobenega dvoma ni, da precejšen delež pripadnikov mlajše generacije preprosto noče odrasti, toda ko ta pojav postane množičen, so njegove posledice še pomembnejše. Če v središče postavimo mlado osebo, opazimo predvsem njen odpor do tega, da bi postala in delovala kot odrasla oseba. Globlja analiza pokaže, da mladi pravzaprav nočejo živeti tako, kot živijo njihovi starši. Njihovo dojemanje starejše generacije je, da preveč dela, premalo uživa in da v resnici ne živi kakovostno.

Zato se biti starejši ne zdi prav privlačno, saj se zdi dolgočasno, naporno in frustrirajoče. Zaradi tega mladi nenehno prelagajo ali celo nedvoumno zavračajo odraščanje, nekateri pa so celo preračunali in zelo jasno sporočili, da se jim bolj izplača životariti in skrajno uživati, kot bi se vključili v deloholični model njihovih staršev.
Tudi zato je razširjen pojav, da mlade ljudi v poznih dvajsetih in zgodnjih tridesetih letih vzdržujejo starši. Pogosto se na prvi pogled zdi vse v redu, saj otrok študira, menja fakultete in podiplomske študije, toda v resnici samo zavlačuje s trenutkom, ko bi moral zaživeti samostojno.

Kakšna je pri tem vloga staršev? Kje smo zgrešili? Jasno je, da mladi ljudje počnejo to, kar jim dovoljujejo starši oziroma sistem.

Če obstaja napaka, ta ni od danes, saj je do nje prišlo že takrat, ko so bili ti otroci majhni, nemara celo pred njihovim rojstvom. Nekoč je bilo staršem večinoma jasno, da je cilj staršev pripraviti otroka na samostojno življenje v družbi. Ta cilj je vodil ravnanje staršev v vseh fazah otrokove otroštva in mladosti. Starši so se zavedali, da bodo v tej vlogi dobri, če bodo s svojimi besedami in dejanji vodili otroka k temu cilju. Tudi beseda pedagogika dobesedno pomeni vodenje otrok.

Nato pa se je nekako pred štirimi, petimi desetletji pojavila zamisel, da je smisel življenja – užitek. To pojmovanje se je preneslo tudi na odnos do otrok, saj je začelo veljati, da morajo tudi otroci čim več uživati. Namesto da bi imeli v mislih že omenjeni oddaljeni cilj – samostojnega otroka – so starši začeli upoštevati otrokova čustva ter verjeli, da mora biti otrok srečen in da je njihov cilj osrečevati svojega otroka.

Prva posledica tega je bila, da so starši vse manj uporabljali prepovedi, kazni in prisilo, torej vse, kar v otroku vzbuja nelagodje. Razvila se je ideologija, da je vse mogoče doseči na lep, prijeten in neboleč način, če se starši in vzgojitelji le dovolj potrudijo. Posledica tega je, da je otroštvo postalo zelo udobno, sploh če ga primerjamo z neprijetnostmi, ki človeka doletijo, ko odraste. Posledica mita o srečnem otroku je množica razvajenih in pretirano zaščitenih otrok, ki zavračajo odraščanje.

Mnogi starši svojim odraslim otrokom preprosto ne dovolijo, da bi psihološko odrasli, in jim pogosto namenjajo subtilna sporočila, da so nesposobni za samostojno življenje, naivni, da brez njih ne bi zmogli preživeti … Za takšnimi sporočili se pogosto skriva psihološka potreba staršev, da otrokom ne bi dovolili "odcepitve".

Včasih gre za mater, ki je po razočaranju nad odnosom z možem našla nov smisel življenja v vlogi matere. Kako naj bo še naprej mati, če bodo otroci odrasli in je ne bodo več potrebovali? Tudi to je njen nezavedni motiv za podaljševanje otroštva svojih otrok oziroma subtilno sabotiranje njihovega odraščanja in ločevanja, s čimer doseže, da so čim dlje odvisni od nje.

Včasih gre za očeta, ki je prepričan, da bo postal starec v hipu, ko bodo otroci odrasli, zato jim nezavedno prepoveduje odraščanje, saj meni, da je to edini način, da ostane mlad.

Razlogov je veliko, toda zatrdno imajo starši od čezmernega podaljševanja otrokove odvisnosti nekakšno psihološko korist. Pri terapevtskem delu se pogosto izkaže, da tudi starši, ki si na vso moč prizadevajo za otrokovo samostojnost, ta proces obenem nezavedno sabotirajo.

Včasih so bili odnosi med starši in otroci zelo zapleteni. Včasih je bil lahko samo grd prepir oziroma začasna prekinitev stikov edini način za pretrganje vezi s primarno družino. V takšnih primerih ima negativen dogodek pozitivno funkcijo.

Tudi zato se moramo spomniti osnovnih stvari: starši so dobri, če pri otroku spodbujajo samostojnost, in slabi, če spodbujajo njegovo odvisnost. Če otrok noče odrasti, se morajo starši vprašati, kako bi lahko ta proces spodbudili oziroma ga omogočili. Starši morajo namreč otrokom dovoliti, da odrastejo, ter jim obenem pomagati do ločitve. Dobri starši sprejemajo tudi tisto, kar jim ni všeč, to pa je dejstvo, da bosta za njihovega otroka partner in družina, ki jo bo z njim ustvaril, sčasoma pomembnejša od mamice in očija.

Peter Topić

Peter Topić univ. dipl. soc. del., TAP, CSAT zasvojenost s seksualnostjo, seksualna anoreksija, druge nekemične zasvojenosti, čustveni incest

Postavi vprašanje

Boštjan Kersnič

Boštjan Kersnič dr. med. spec. nefrolog

Postavi vprašanje

Vsi Viva strokovnjaki