Vloga staršev in učiteljev pri sprejemanje drugačnosti med otroki

(Foto: Jupiterimages)

Kaj je disleksija in kaj ADHD

Mojca je prišla iz šole zaskrbljena. Hodila je v peti razred in bila je izredno občutljiva za stiske svojih vrstnikov. Njeno sošolko Lano so danes sošolci spravili v jok. Želela ji je pomagati, vendar ni vedela, kaj naj stori.

Lana

Kadar je brala, so črke pred njo zaplesale v spiralo in izginjale pred njenimi očmi. Besede so skakale, včasih ni niti vedela, na katerem koncu besede mora začeti brati. Manjše ko so bile črke, hitreje se je vse odvijalo. Če je bilo besedilo zelo drobno, včasih sploh ni videla posameznih besed in črk, ampak le črne črte. Najlažje je brala velike tiskane črke, toda v petem razredu niso več brali besedil s takimi črkami.
(iz slikanice Kamaroni s parabajzovo omako)

Lana ima namreč disleksijo. To pomeni, da ima težave z branjem in s pisanjem. Nekateri sošolci se iz nje norčujejo. Ker bere zelo zatikajoče, nekateri mislijo, da je neumna. Beseda disleksija je znana že veliko ljudem, vendar le redki poznajo resnične težave otrok, mladostnikov in odraslih z disleksijo.

Marsikdo meni, da v odrasli dobi težave izginejo. Nekateri so prepričani, da gre za modni larifari, ki si ga izmišljajo vzgojno nemočni starši. Spet tretji so mnenja, da se vsakdo lahko nauči dobro brati, če v to vloži dovolj truda, časa in volje.

Tokrat ne bomo pisali prav o disleksiji in vzrokih zanjo, ampak se posvetili seneprijetnim dogodkom, do katerih med našimi otroki v šolah prihaja zato, ker ne poznajo drugačnosti in posebnosti svojih vrstnikov.
V šoli je najlažje preživeti, če si v zlatem povprečju. V zlati sredini si najmanj opazen in najmanj moteč. Tisti, ki kakorkoli štrlijo iz tega povprečja, imajo pogosto težave.

Nino

Sošolci me ne marajo, učiteljice me imajo stalno na piki, starša pa sta že skoraj obupala nad mano in mojim učenjem. Teste vedno pišem slabo, ker se ne morem skoncentrirati. Kar naprej me nekaj moti. Slišim, kako ropotajo luči. Moti me tiktakanje ure. Smrdi mi učiteljičin parfum. Praska me etiketa na majici. Gledam skozi okno, kako se ljudje sprehajajo s kužki, jaz pa moram sedeti pri miru. Najraje bi tudi jaz stekel ven iz šole v park in sedel na gugalnico, a moram žal poslušati učiteljico.
(iz slikanice Nino in Adi HoDko)

Nino težko sedi pri miru in s svojim vstajanjem moti pouk. Rad ponagaja sošolcem, jim skrije kak pripomoček ali zvezek. Zaradi tega ima vse manj prijateljev. Globoko v sebi trpi. Tako kot vsi drugi bi rad imel prijatelje, zato to poskuša doseči na nove, vendar vedno neuspešne načine. Ne ve, kako bi si pridobil prijatelja.

Tudi ADHD – motnje pozornosti s hiperaktivnostjo – je že kar znana kratica, vendar jo žal pogosto poznamo le z enega zornega kota. Pomeni le otroka, ki je v razredu izredno moteč.
Članek se nadaljuje »