Strah pred staranjem

Zapovedana mladost, prepovedana starost

Ali ugotavljate, da zadnje čase pred ogledalom preživite več časa, ker iščete gube in sive lase? Je vaša polica v kopalnici polna krem proti gubam in vlažilnih losjonov, ki obljubljajo večno mladost? Niste edini. Žal živimo v svetu, obsedenem z mladostjo in mladostnim videzom na eni ter prežetim s strahom pred starostjo in staranjem na drugi strani. Boj proti staranju je olje na ogenj kozmetične industrije, ki nam za odstranjevanje gub, napenjanje povešene kože, odstranjevanje sivih las … ponuja čudežne napitke, kreme in pomade. Odnos družbe do staranja in starostnikov je odklonilen, misel na pozno življenjsko obdobje pa strašljiva. Je sploh kaj čudnega, da se nihče ne veseli jeseni življenja – pa čeprav je to v resnici zelo lepo življenjsko obdobje?

Mladi obrazi nam z vseh koncev in krajev sporočajo: mladost je zakon. Mladost je porok za srečo,
celo vrednota! Starati se ni dovoljeno: mediji zahtevajo obraz brez gub in izklesano telo. Starejši ljudje za oglaševalce niso zanimivi – razen tedaj, ko ustvarjajo mit o podaljševanju mladosti s čudežnimi preparati na obdelanih (osvetljenih, retuširanih itn.) obrazih šestdeset- in sedemdesetletnic ali pa celo na mlajših ljudeh, ki jih "prodajajo" kot starostnike.

Obsedenost z mladostjo je fenomen, povezan z večjo kupno močjo, starost pa socialni problem, katerega stvarnost se izraža skozi mite in stereotipe. Najbolj strašljivo je razmišljanje o umskem in telesnem upadanju, o pešanju spomina, o boleznih, o telesni, duhovni ter finančni odvisnosti in nenazadnje o smrti. Ob izgubljanju mladosti občutimo strah pred samoto in osamljenostjo ter mračno razmišljamo o tem, da so najlepša leta za nami, pred nami pa eno samo hiranje, gubanje in trpljenje. Zato na starost nočemo misliti, pa čeprav je to naravni proces, ki nas bo prej ali slej doletel: nas, našega soseda, prijatelja, brata, sestro, partnerja, celo otroka.

 
Gerontofobija

Strah pred staranjem je ena od fobij, ki ji strokovno pravijo gerontofobija. Pogosto je povezana z drugimi velikimi strahovi: s strahom pred izgubo ljubezni, pred revščino, pred boleznijo in smrtjo. Večino starostne diskriminacije je tudi sicer mogoče pripisati osnovnim strahovom. Stari ljudje nas spomnijo, da bomo tudi sami nekoč stari in da bomo umrli, zato jih ignoriramo in namenjamo prednost mlajšim.
 
Gerontofobija, s katero se spoprijemajo predvsem ženske, vse pogosteje pa tudi moški, obsega dva ločena strahova: strah pred staranjem in strah pred starimi ljudmi. V ozadju je bojazen, da z leti ne bomo več modri, zaželeni in spoštovani. Bojimo se, preprosto povedano, da bomo postali nekako "nevidni", to pa poskušamo na vsak način preprečiti. Ljudje s to fobijo, ki je sestavni del naše kulture in družbe, se upirajo naravnemu poteku življenja: pretiravajo z uporabo kozmetike in z lepotnimi posegi, oblačijo se letom neprimerno ali pa so preprosto pretirano zagrenjeni in na preteklost gledajo z obžalovanjem.

Strah pred staranjem lahko spodbudi karkoli: dogodek, oseba ali situacija, ki spominja na staranje ali pa je z njim povezana. Neredko nastopijo tudi telesni simptomi: čezmerno znojenje, nespečnost, hiperventiliranje, tiščanje v prsih, suha usta, težave z želodcem in/ali dihanjem, strah pred smrtjo, napadi panike in tesnobe, izguba nadzora nad čustvi itn. Nekateri pogosti umski procesi, povezani s strahom pred staranjem, pa so: ignoriranje pozitivnega, pretiravanje, čezmerno posploševanje, razmišljanje v smislu "vse ali nič". Proti staranju lahko posameznik izvaja skrajne ukrepe, pri čemer se ne zaveda, da so ti večinoma le kratkoročne narave.

Strah pred staranjem ima negativne posledice, dejanske znake staranja pa le še poslabša. V najslabšem primeru nas tako ohromi, da nam onemogoči izkusiti tisto, kar si v življenju res želimo. Če dovolimo, da nas prevzame tesnoba, bomo na prihajajoča leta gledali skozi prizmo, zamegljeno od strahu, in zamudili vse, kar bi nas morda lahko osrečilo in sproščene popeljalo skozi življenje.

 
Kaj jo povzroča?

Strah pred staranjem lahko sproži več dejavnikov. Najpogostejše so seveda telesne spremembe, ki naj bi povzročile nezaželenost. Gube, povešeno kožo in podobno večinoma doživljamo kot nekaj slabega, grdega, dodatno pa naš strah krepijo možnost bolezni, bolečine in posledičnega trpljenja.

Strah pred staranjem je povezan tudi z našimi cilji in sanjami: v mlajših in najbolj produktivnih letih si, zavestno ali nezavedno, predstavljamo, kdo in kaj bomo, ko bomo starejši. Uspehe povezujemo z bogastvom, poslom, družino. Pozneje nas določena starost spomni na naše vizije in sočasno sproži spoznanje, da nismo tam, kjer bi morali biti. To spoznanje je lahko boleče.

Strah pred staranjem je povezan tudi s strahom pred izgubo – partnerja, mladosti, zdravja. Staranje prinaša boleča spoznanja o minljivosti. Stari ljudje pogosto veljajo za breme, ki se ga je treba izogibati v velikem loku – od tod tudi prepričanje, da je starost neizogibno povezana z osamljenostjo (kar ni nujno) in naposled s smrtjo (ki je pač neizogibna). Sprašujemo se, kakšen je konec našega fizičnega obstoja, ki se ga tako bojimo, saj smrt pomeni izgubo vsega, kar imamo in za kar smo živeli.