Kako razumeti še tako nemogočega najstnika

(Foto: Jupiterimages)

Za vami so naporna leta nočnega vstajanja, hranjenja, otroških bolezni, bolniških dopustov, dragega vrtca, prvih šolskih dni. Iz malčka je, zdi se, kot da čez noč, zrasel najstnik, in če ste mislili, da so pred vami mirnejši časi, ste se ušteli. Čakajo vas korenite spremembe ter neizogibni (družinski) konflikti; temu se preprosto ne morete izogniti. Toda najstniška leta nikoli ne bodo tako naporna za vas kot za njihovega glavnega "akterja". Stisnite torej zobe in mu pomagajte odrasti v zrelega in odgovornega človeka. Pa čeprav se vam to zaradi njegovega nemogočega obnašanja zdi – nemogoče.

Razumeti najstnika in njegovo vedenje je približno tako, kot poskušati razumeti sudoku brez navodil: preveč praznih mest je, za katere ne vemo, kako jih zapolniti.

Ob vstopu v najstniška leta so osebnostne spremembe neizogibne. Najstnike nenadoma prevzamejo močna čustva in prepričanje, da so pametnejši, kot so v resnici. Toda kljub prisrčnim poskusom, da bi odrasli, so še vedno otroci, ujeti v velika telesa. Skušajo se spopasti z množico izbir in frustracij ter hkrati uživati v nečem, čemur se rado reče "najlepša leta življenja". Na vsakodnevne izkušnje se odzivajo različno, odvisno od tega, kako se povezujejo z zunanjim svetom.

S prehodom v najstniška leta se otrokovo obnašanje spremeni, saj se skorajda v celoti usmeri v doseganje samostojnosti in neodvisnosti. V prizadevanju za to se najstniki postopoma ločujejo od mame in očeta; veliko bolj kot starši in njihovo mnenje (ki mu seveda, z razlogom ali brez, nasprotujejo) jih zanima, kako jih vidijo drugi, predvsem vrstniki. Upirajo se vsakršnemu nadzoru, saj so povsem potopljeni v svoj svet. Za dosego ali uveljavitev lastnega mnenja so tako zagreti, da se jim nič drugega ne zdi pomembnejše. Na vse kriplje si prizadevajo, da bi se vključili v svojo družbo, in če jim to ne uspe, so globoko razočarani.

Razmišljati začnejo bolj abstraktno in racionalno ter si oblikujejo moralne norme. Vse bolj jih zanima življenje nasploh in to, kar se dogaja okrog njih. Iščejo razloge za posamezne dogodke, oblikujejo mnenja in stališča ter se sprašujejo, ali so na pravi poti, ali so posamezni pristopi pravilni – ali pa bi se morda morali odločiti za druge. Pogosto se umikajo stikom z ljudmi, ki niso njihovi prijatelji, ter se usmerjajo vase in v svoje dobro. Ker je njihova družbena vloga nejasna, se bolj nagibajo k občutljivosti, sramežljivosti in agresivnosti, s čimer želijo prikriti svojo negotovost. Običajni so socialni strahovi (pred ignoriranjem, pred zavrnitvijo, pred izgubo nadzora, pred tem, da bi se osmešili …). Zapirajo se pred zunanjim svetom in se iščejo v svojem, na drugi strani pa odpirajo vrata novi družbi ter vstopajo v drugi svet s svojim "prav".

Staršem se zato zdijo nemogoči, z njimi se je nemogoče pogovarjati, oblačijo in urejajo se grozno, ne ubogajo, ne skrbijo za red in čistočo. Doma večino časa preždijo v svoji sobi, vstajajo, tik preden je treba oditi v šolo, zamujajo dogovorjeno uro prihoda domov, z grdim obnašanjem testirajo družinske vrednote, pravila in potrpežljivost. Večino staršev najstnikov nenehno navdaja občutek, da jih njihov otrok ne posluša, najstniki pa menijo, da jih starši ne razumejo in se preveč vtikajo vanje.

Resnica je seveda nekje na pol poti. Dejstvo je, da si najstnik želi – in tudi potrebuje – čim več svobode in samostojnosti, želi se čim več družiti s prijatelji ter se ukvarjati z dejavnostmi, ki ga veselijo. Starši pa mu želijo le pomagati, da bi se med odraščanjem in v življenju nasploh čim bolje znašel. Tu je presečišče, kjer se morajo starši in njihovi odraščajoči otroci najti; starši morajo doumeti, da so najstniki skorajda odrasli ljudje, ki lahko razmišljajo s svojo glavo, pri tem pa jih morajo usmerjati ter jim nuditi dovolj podpore in pomoči. Sestavni del odraščanja so namreč tudi napačni začetki, slabo presojanje in impulzivna dejanja. Zato se morajo najstniki nenehno učiti – iz naših nasvetov in zgledov, pa tudi na svojih napakah.

Nihanje razpoloženja in uporništvo

Za najstniška leta sta najbolj značilna nenehno nihanje razpoloženja in uporniško vedenje, ki imata največ opraviti z željo po samostojnosti.

Najstniki lahko nenavadno hitro preklapljajo med veseljem in žalostjo, pogosto brez pravega razloga. Raziskave kažejo, da so takšna nihanja skoraj izključno posledica podivjanih hormonov, ki jih je težko nadzirati. Zmedeni zaradi telesnih in čustvenih sprememb najstniki ne vedo, kdaj in zakaj se bo njihovo razpoloženje spremenilo, in glede tega ne morejo narediti prav nič – vi pa tudi ne. Vse, kar lahko storite, je, da s tem živite ter se zavedate, da je muhavost sestavni del odraščanja in osamosvajanja. Najstnik vas bo pogosto zavračal, z razlogom ali brez.

Pomembno je, da sami ne ravnate enako; ostanite mirni in ljubeči, dajte mu prostor in to, kar potrebuje. Ne prepirajte se z njim ob vsakem napadu muhavosti, saj s tem ne boste ničesar rešili. Podpirajte ga, vendar ne sodite; govorite z njim o šoli in prijateljih ter poslušajte, kaj vam hoče povedati. Hkrati bodite pozorni, če menite, da spremenljivo obnašanje presega meje ali če sumite, da se dogaja kaj resnejšega. Če je le možno, se ne odzivajte ihtavo, saj najstnik verjetno zgolj preizkuša meje vaše potrpežljivosti. Ohranite mirno kri in nadzor nad sabo.

Sestavni del najstniškega uporništva je tudi spreminjanje osebnostnih slogov: barvanje las, nošenje nemogočih oblek, pričeske, ki vam načenjajo živce … Toda ali vaš najstnik s tem dejansko komu škoduje? Res vam morda ni všeč njegovo oblačenje in to, da si lase barva zeleno – a pomembnejše so druge stvari. Ne obravnavajte ga torej kot majhnega otroka, ampak kot odraslega, saj se tako vidi tudi sam; ne podcenjujte ga in ne zasmehujte ter nanj ne glejte zviška. Zapomnite si: s tem, ko preizkuša različne stvari, si išče prostor v svetu. To, da od sebe odriva ljudi in stvari, to, da preizkuša sloge, je zgolj ena od oblik iskanja te poti.
 

Zaupanje vs. nadzor

Najstnik je odraščajoči otrok, ki bi rad imel nekatere možnosti odločanja. Če naj se razvije v odgovornega človeka, mora pridobiti zaupanje vase in v svoje odločitve – kot starši pa mu moramo pri tem pomagati in predvsem zaupati. Seveda naš najstnik še ne sprejema najpomembnejših življenjskih odločitev, kot na primer to, ali bo hodil v šolo ali pa šolanje opustil. Vse, kar hoče, je moč odločanja glede tega, kakšna oblačila bo nosil, kdo so in bodo njegovi prijatelji, kdaj bo napisal domačo nalogo in podobno.

Dajmo mu možnost sprejemanja takšnih majhnih odločitev – pri tem ga seveda še vedno lahko nadziramo, vendar s takšne razdalje, da tega ne bo opazil. Morda boste presenečeni, ko boste ugotovili, da se zna samostojno odločati in da njegove odločitve temeljijo tudi na načelih in vrednotah, ki ste mu jih privzgojili. Z vsako pravo odločitvijo vašega najstnika se bo krepilo tudi vaše zaupanje v njegove sposobnosti, posledično pa mu boste brez strahu dajali vse več svobode.

Če pa ugotovite, da ima vaš najstnik premalo znanja za sprejemanje pravih odločitev, mu pomagajte in ga podpirajte; tudi če "zamoči", ga ne kaznujte, ampak skupaj ugotovita, kaj je šlo narobe in kako naslednjič ravnati prav. Dajte mu torej vedeti, da lahko prenesete tudi kako neprijetnost ali grdo resnico in da to ne bo vplivalo na vajin odnos. Tako si gradi samozavest ter ne izgublja zaupanja v vas in vaše nasvete, bolj verjetno je tudi, da vas bo naslednjič prosil za pomoč.

Vsa vedenja in dejanja torej ne smejo imeti za posledico izgube zaupanja. Zakaj bi vam otrok sploh še zaupal in vam karkoli povedal, če ga kaznujete za vsako neumnost, ki jo ušpiči? In ne nazadnje, otroci, ki si želijo, da bi imeli starši o njih dobro mnenje, jih spoštovali in jim zaupali, se bodo verjetneje primerno obnašali tudi v njihovi odsotnosti – in obratno.

Komuniciranje

Pri graditvi odnosa z najstnikom je, tako kot sicer v življenju, zagotovo najpomembnejše komuniciranje. Toda če naj dobro komuniciramo, si moramo vzeti čas. Življenjski ritem sicer otežuje pristne stike z otroki, ne sme pa jih onemogočati. Pogostejši ko bodo odgovori, kakršni so "Ljubček, ne sedaj", "Ravno nekaj delam" … redkeje nas bo najstnik prosil, naj mu prisluhnemo, in večje bodo možnosti, da z njegovim življenjem in resničnimi težavami ne bomo na tekočem, zaradi česar mu tudi ne bomo znali pomagati. Že tako ali tako se težko približa staršem – če mu to še otežujemo, se bo razdalja med nami in njim le še večala.

Pri komuniciranju z najstnikom ni toliko pomembno, kaj rečete, marveč kako. Predvsem pa morate ugotoviti, kako najstnik čuti in razmišlja. Značilni odgovori, kot so "Nič", "V redu sem" in "Meni je vseeno" … morda kažejo na to, da ne ve, kako bi izrazil svoje občutke in čustva. Zato je pomembno, da zastavljamo odprta vprašanja ("Kaj?", "Kako?", "Zakaj?"). Najstnik namreč ne razmišlja kot mi: kot starši in odrasli imamo drugačen pogled na to, kaj je pomembno in kaj ne. Najstniku pa stvari, ki se nam zdijo nepomembne, morda pomenijo vse na svetu. Zato spremenimo razmišljanje in se mu prilagodimo, čeprav se nam zdijo njegove težave v primerjavi z našimi povsem trivialne. Najstnik potrebuje rešitev zdaj, ne čez deset let; k nam je prišel po pomoč, predvsem pa po čustveno podporo. To, kako se odzovemo, bo odločilo, ali se bo naslednjič, ko bodo potrebovali pomoč, spet obrnili na nas ali ne.

Najstniki z nekaterimi frazami ("Karkoli rečeš" ali "Ne razumeš me") izražajo razočaranje ali jezo. Takšni odgovori kažejo na prepričanje, da ne more vplivati na stvari, ki ga zadevajo. Meni, da ga obravnavate kot otroka in da mu ne dajete priložnosti, da bi izrazil svoje občutke in pričakovanja. Povedano preprosteje: zdi se mu, da ga ne poslušate, kar je tako ali tako običajna pritožba najstnikov. Želite preveriti, kako dober poslušalec ste? Test je preprost: ga lahko, kadar vam kaj razlaga, eno samo minuto poslušate brez prekinitev? Eno CELO minuto?

Sestavni del komuniciranja, in sicer neprijetni, so tudi prepiri, ki so v najstniških letih pogostejši in intenzivnejši. Pomembno je, da najstniku ne dovolimo, da postane glasen; naučiti se mora, da ne razmišljamo vsi enako in da je o stvareh mogoče razpravljati mirno. Ne dovolimo mu, da postane grob, in ohranimo glavno besedo. Mi smo tisti, ki lahko kadarkoli končamo pogovor in ga znova začnemo, ko se ozračje ohladi. Poleg tega moramo nadzirati svoja čustva. To, kar nam dopoveduje najstnik, morda nima prav nobenega smisla in logike. Kljub temu ostanimo mirni in osredotočeni na dejstva.

Predvsem pa sprašujte in poslušajte: ponovite, kar vam je povedal, da se prepričate, ali sta se razumela. Skušajte ugotoviti, na osnovi česa je oblikoval svoje mnenje, in se o tem pogovorita. Ko najstnik ugotovi, da njemu in njegovim besedam namenjate iskreno pozornost – ne glede na to, kaj si o tem mislite – ne bo več čutil potrebe po prepiru za dosego svojega cilja. Ugotovitev, da lahko sodelujeta pri sprejemanju pomembnih odločitev, bo pravo olajšanje za vajine sedanje in prihodnje odnose.

Znaki problematičnega vedenja

Res je: najstniki so muhasti, jezni, uporniški, njihovo razpoloženje se hitro spreminja – in ko se tega navadimo, lahko kaj hitro spregledamo znake resnih problemov. Kako razlikovati med najstniškim klasičnim in problematičnim vedenjem?
 
Opozorilni znaki se razlikujejo od človeka do človeka. Najstnik ima, tako kot vsi mi, svoje rutine in navade. Če se nenadoma drastično spremenijo, je to lahko opozorilo, da je nekaj narobe. Morda izrazito spremeni spalne navade, zelo popusti v šoli, postane pretirano skrivnosten in pred vami skriva stvari ali pa se njegova želja po zasebnosti znatno poveča. Če ugotovite, da vam laže o tem, s kom se druži in kam zahaja, ali če se druži z ljudmi, za katere že od daleč vidite, da niso v redu, je to lahko znak za alarm. V takšnem primeru si seveda vzemite ves potrebni čas za pogovor in skupno reševanje situacije.

Brez oklevanja pa ukrepajte, če ugotovite, da se najstnik zateka k mamilom, alkoholu ali cigaretam, če zanemarja osebno higieno, če kaže znake (samo)uničevalnega vedenja ali je pretirano melanholičen. V takšnih in podobnih primerih nemudoma poiščite strokovno pomoč.  
 

Razočarani? Ne bodite!

Dejstvo je, da nas naši najstniki pogosto razočarajo. Toda to prebolimo – ker je naša ljubezen do njih brezpogojna. Ne nazadnje, za to pa smo starši, mar ne? Sprejmimo svojega najstnika kot posameznika z lastno osebnostjo in določeno mero zrelosti, ki mu jo pomagamo dograjevati. Vedno znova in vsak dan posebej. Predvsem pa si zanj vzemimo čas. Veliko časa. Tega si namreč želi, pa čeprav tega ne zna – ali pa noče pokazati. Tudi mi smo bili nekoč tako zmedeni, mar ne?

Dobrodošli v okviru zabav

Dejstvo je, da bo vaš najstnik prej ali slej začel hoditi na zabave (ne na matineje, pač pa na prave nočne zabave). Temu se ne morete – in ne smete – izogniti, saj so sestavni del odraščanja in socializacije. Prav pa je, da postavite osnovna pravila, zaradi katerih se boste tudi sami bolje počutili (Popolnoma se seveda ne boste nikoli, čeprav svojemu otroku zaupate – vendar pa ne zaupate preostanku sveta).

Ta pravila naj bodo poštena, denimo:
  • Vrnitev domov do polnoči (pogojno mu lahko včasih dovolimo podaljšanje, če nas o tem obvesti z lica mesta ali ima res dober razlog).
  • Stalna telefonska dosegljivost.
  • Prepoved vožnje z avtomobilom pred polnoletnostjo, čeprav je voznik polnoleten.
Jasno pa mu dajte vedeti, da bo kaznovan, če ne bo upošteval vaših pravil. Ko se bo to prvič zgodilo, vam bo verjel.
 

Simptomi depresije pri najstniku

  • občutek nevrednosti in nemoči,
  • nesprejemljiva vedenja (zloraba prepovedanih snovi, sodelovanje v izgredih …),
  • nespečnost,
  • znatna izguba ali porast telesne teže,
  • izguba zanimanja za dejavnosti, v katerih je prej užival,
  • pomanjkanje motivacije,
  • težave z zbranostjo,
  • razmišljanje o samomoru ali poskus samomora,
  • telesne težave, ki nimajo zdravstvene osnove (glavobol, težave z želodcem …)

Opozorilni znaki, da obstaja nevarnost samomora

  • razdajanje najstniku ljubih osebnih predmetov,
  • poslavljanje od staršev in prijateljev,
  • čezmerno govorjenje o samomoru ali smrti,
  • romantično razmišljanje o smrti; njeno idealiziranje,
  • pisanje ali risanje o smrti,
  • pridobivanje predmetov ali drog, ki lahko povzročijo smrt (orožje, zdravila).

Roman Paškulin

dr. Roman Paškulin dr. med. terapevt medicinske hipnoze


Postavi vprašanje

Zarja Đotišini

Zarja Đotišini indijska astrologija

Boštjan Kersnič

Boštjan Kersnič dr. med. spec. nefrolog

Postavi vprašanje

Vsi Viva strokovnjaki