Kako preboleti izgubo ljubljene osebe

(Foto: Jupiterimages)

Nenadoma samski

Izguba ljubljene osebe – naj je zaradi ločitve ali smrti – oziroma razpad partnerske zveze korenito poseže v naše življenje. Človek ne more biti povsem pripravljen na intenzivne občutke jeze, žalovanja in žalosti, ki sledijo, in ena od najtežjih stvari je vnovično soočenje s stvarnostjo, z življenjem.

Položaj se dodatno zaplete, če imamo otroke, saj se srečamo z vprašanjem samohranilstva (ali, na drugi strani omejenega "dostopa" do otrok), in če nekdanje partnerstvo povezujejo nerešena finančna in bivanjska vprašanja. V vsakem primeru je zapuščanje partnerske zveze in vstopanje v nov svet stresno obdobje, ki ga moramo, naj se situacija zdi še tako brezizhodna, prebroditi z veliko mero potrpežljivosti in vztrajnosti.

Preboleti izgubo

Konec razmerja, poleg neizbežne panike, ki je eden od prvih odzivov, spremljajo številni negativni občutki: osamljenosti, strahu, negotovosti, dvoma vase, brezizhodnosti, izdanosti, krivde in še bi lahko naštevali. Pomembno je, da te občutke prepoznamo, da se zavedamo, da so običajni, da se jih ne bojimo in jih ne tlačimo v podzavest. To je namreč način, kako nas um opominja, koliko nam je ta oseba pomenila, obenem pa tudi, da je naše življenje polno izzivov in pogosto nepredvidljivo.

Po svoje je težje preboleti osebo, ki je še živa in o kateri vemo, da ima novo razmerje z drugo osebo. Intenzivnost izgube se dodatno poveča, če o nekdanjem partnerju in njegovem/njenem novem razmerju intenzivno razmišljamo ter ugibamo, medtem ko se hkrati smilimo sami sebi.

Vsak človek preboleva izgubo partnerja na sebi lasten način, vsakdo žaluje po svoje.
Toda v splošnem obstaja pet značilnih faz žalovanja:


1. Zanikanje in izolacija: "To se ne more dogajati meni!" Ta faza je polna nejevere in zanikanja. Če je vaš partner umrl, se vam zdi, da bo vsak čas stopil skozi vrata. Če sta se ločila, pričakujete, da si bo premislil.

2. Jeza na partnerja, situacijo in vse, ki so vanjo vpleteni, je običajna. ("Kaj mi je naredil/a?") Lahko ste celo jezni na bivšega partnerja, ki je umrl, oziroma na partnerja, ki vas je zaprosil za ločitev in s tem razdira družino.

3. Pogajanje: "Kaj če" faza, ko se sprašujete, kaj vse bi lahko storili drugače. Skušate se pogajati, da bi spremenili situacijo ("Če ostaneš, se bom spremenil/a").

4. Žalost in depresija: "Res se je zgodilo." Zaveste se, da se položaj ne bo spremenil in da vam nihče ne more vrniti druge osebe. To priznanje samemu sebi pogosto sproži depresijo; obdobje, ki mu sledi, je skorajda praviloma tiho, umirjeno in umaknjeno.

5. Sprejetje izgube. Čeprav niste pozabili, kaj se je zgodilo, ste pripravljeni storiti korak naprej.

Naštete faze si ne sledijo nujno v tem zaporedju; pogosto so namreč prepletene in ena stopnja – katerakoli – se lahko ponovi večkrat. Včasih lahko že droben dogodek (v omari najdete srajco nekdanjega moža; na regalu v dnevni sobi še vedno stoji družinska fotografija; kuhanje nedeljskega kosila vas spomni na skupne obrede; glasba obudi spomine na začetke zdaj že končanega razmerja; izbira kraja za poletni dopust obudi nostalgijo po romantičnih večerih v dvoje itd.) sproži ponovitev posamezne faze. Navadno traja leto do dve, da naštete faze preidete in si opomorete od ločitve oziroma izgube partnerja.
Članek se nadaljuje »