Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Čustveno opismenjevanje: osamljenost

Tako sam sem

Številni ljudje so prepričani, da so osebe, ki živijo same, osamljeni. Toda to ne drži v celoti. Človek je lahko osamljen tudi takrat, ko ga obdajajo ljudje. Po drugi strani je lahko samota razlog, da se človek počuti zelo prijetno in uživa v samoti. Kaj je torej osamljenost? Kdaj se pojavi to čustvo?

Zgodba iz ordinacije

Mirjana se je odločila poiskati pomoč, ko si je naposled priznala, da ima težave s alkoholom. Vsakih nekaj mesecev je sledilo obdobje intenzivnega pitja. Takrat je pretrgala stike z zunanjim svetom, se zaprla v stanovanje in večji del dneva pijana spala. Ni hodila v službo, ni odgovarjala na telefonske klice, niti ni odprla vrat, če je pozvonil zvonec. Mirjana je ženska v zgodnjih štiridesetih letih, poklicno uspešna, vendar s siromašnim zasebnim življenjem. Že sedem let je brez partnerja, nekaj krajših zvez, ki jih je imela v tem obdobju, pa jo je utrdilo v prepričanju, da ljubezni ni mogoče najti. Živi sama, občasno je v stiku z materjo, medtem ko je vse stike z bratom pretrgala. Med psihoterapijo se je hitro pokazalo, da Mirjana pije zato, da bi otopila čustvo, ki jo kronično muči: osamljenost.

Najpreprostejši odgovor se glasi, da ljudje občutijo osamljenost tedaj, ko niso v družbi osebe, ki je zanje pomembna in na katero so čustveno navezani. Če je tako, se lahko vprašamo, čemu služi to neprijetno čustvo.

Osamljenost zaradi svoje neprijetnosti spodbuja ljudi k dejanjem, s katerimi bodo dosegli, da bodo v družbi oseb, na katere so čustveno navezani. Ali z drugimi besedami, osamljenost nas sili k navezovanju stikov z ljudmi, ki so za nas pomembni.

Ljudje smo družabna bitja, drugi ljudje so potrebni za kakovost našega življenja. Številne potrebe izpolnimo samo z drugimi ljudmi, zlasti s tistimi, s katerimi nismo na razdalji in v katerih družbi ne nosimo maske, ampak smo takšni, kot smo v resnici. To so ljudje, ki so nam blizu, ki jim pripadamo in na katere smo čustveno navezani. Lahko bi dejali, da so to ljudje, ki jih imamo tako ali drugače radi.

Vsak človek kdaj občuti osamljenost. Če nekoga ljubimo, vendar te osebe dolgo ni ob nas, se počutimo, kot da nam ta oseba manjka. Včasih nas življenje vrže v položaj, ko nekaj časa nismo v stiku z ljudmi, ki jih imamo radi (na primer med daljšim potovanjem), in takrat čutimo osamljenost. Takšna osamljenost je povsem običajna, situacijska osamljenost.

Težava nastane, če je oseba osamljena dalj časa, če osamljenost postane stalno čustvo. To se zgodi, če izgubimo ljudi, ki so za nas čustveno pomembni, vendar se nam ne uspe povezati z drugimi, novimi ljudmi. Takšna osamljenost je pogosta osnova za nastanek različnih čustvenih težav in motenj, predvsem depresije.


Blokiranje akcije

Osamljenost je koristno čustvo, saj nam sporoča, kdaj potrebujemo druge. Sili nas k delovanju, ki vodi k drugim ljudem. Če je to delovanje uspešno, če pripelje do tega, da smo v družbi ljudi, ki so za nas pomembni, osamljenost izgine.

Če bi ljudje prepoznali, da so osamljeni in se prepustili temu čustvu, ki jih usmerja k drugim, bi to čustvo opravilo svojo nalogo in ljudje bi hitro našli družbo, ki jo iščejo. Toda do težav pride prav zato, ker ljudje ne prepoznajo, da so osamljeni in zato niso zmožni opredeliti svojega problema. Nekateri se sicer zavedajo, da so osamljeni, vendar nekako blokirajo delovanje, h kateremu jih spodbuja osamljenost, delovanje, ki vodi k drugim ljudem.
Članek se nadaljuje »


Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

čustveno opismenjevanje , zoran milivojević , čustva , osamljenost , samota , vzorci iz otroštva , čustvena lakota , družba , sram

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.