Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Ali veste kaj je odpuščanje?

Ali zmorem biti bog?

Vsakič, ko slišim nasvet: »Če ti je kdo storil kaj hudega, mu moraš odpustiti, sicer boš s sabo prenašal breme, ki bo škodovalo samo tebi,« se mi vsi lasje postavijo pokonci. Vsakogar, ki mi podeli tak nasvet, vprašam, ali mu je že kdo pošteno opraskal avto na parkirišču in ali je temu nerodnežu rekel: "Nič hudega, odpuščam vam." Najverjetneje ne. Navadno zahtevamo zavarovalniški kupon ali poplačilo gmotne škode (izgube), ki je pri tem nastala. Ali nas je v tem primeru že kdo opomnil, da bi bilo za nas vendarle dobro, če bi mu odpustili? Za kaj takšnega še nisem slišala.
Zakaj nas "dobronamerni" prijatelji ob hudi osebni travmi, ki nas pošteno prizadene in nam navadno zapusti dolgoročne posledice, zasipajo s tovrstnimi nasveti? Menim, da iz dveh razlogov. Prvič, ne vedo, kaj naj rečejo in kako naj nam pomagajo. Drugič, naveličali so se nas poslušati, kako vedno znova obujamo bolečino.

Če bomo kot odrasli v navzočnosti prijateljev obujali bolečino in prizadetost zaradi telesnega, duševnega ali spolnega nasilja, zlorabe temeljnega zaupanja ali čustvene prikrajšanosti (iz otroštva ali odrasle dobe), bomo prej ali slej slišali tole: "Odpusti jim že enkrat in pojdi naprej. S tem ko to kar naprej premlevaš, škoduješ samo sebi."

Ta nasvet vsebuje najmanj tri sporočila:
  • Ne vem, kako naj ti pomagam, ker s tem nimam nobene izkušnje.
  • Nočem poslušati o tem, ker sem sam potlačil podobna doživetja, ki se jih nočem spominjati.
  • In še najpomembnejše: Ne razumem, kaj si s tem pravzaprav izgubil, zato se mi zdi tvoje žalovanje pretirano.


Otroci kaznujejo

Nisem še slišala otroka, ki bi vrstniku, ki mu pripoveduje o boleči izkušnji, rekel: "Odpusti!" Otroci si med seboj pomagajo tudi tako, da − vsaj v domišljiji, če že ne zares − kaznujejo tistega, ki je povzročil bolečino. Zagotovo smo že videli majhnega otroka, ki mami jezno zabrusi "Glda mamica!" ali jo celo poskusi udariti (v primeru, da je bil že kdaj kaznovan z udarcem). Mama ali okolica se zgroženo odzove: "Tako ne smeš govoriti! Mame ne smeš udariti!" (ne smeš se maščevati).

Zagotovo smo bili že priča dogodku na otroškem igrišču, ko otrok vzame igračo drugemu otroku. Oškodovani otrok jo najprej skuša vzeti nazaj, če mu to ne uspe, pa si prizadeva, da bi jo vzel kakemu drugemu otroku (s tem hoče nadomestiti izgubo). Če mu ne uspe niti to, plane v užaljen in jezen jok. Seveda ga znova podučimo, da drugim ne sme jemati njihovih stvari. Izgubljeno igračo poskušamo nadomestiti (jo dobiti nazaj ali kako drugače) in s tem potolažiti prizadetega otroka. Včasih to celo pospremimo z vzgojnim naukom: "Nauči se paziti na svoje stvari!" Igrače pa ne nadomestimo, ne glede na to, ali je bil otrok res kriv za izgubo.

Odrasli odpuščamo

Odrasli smo polni tovrstnih (neuporabnih) nasvetov o odpuščanju, ki bi se, prevedeni v jezik otroškega igrišča, glasili: "Resda ni prav, da ti je vzel igračo, toda če je ne moreš dobiti nazaj, mu moraš oprostiti in pozabiti nanjo." Skratka, ko zaslišite ta stavek, je čas, da poiščete psihoterapevta in z njim predelate boleče izkušnje, prijatelje, ki vam delijo tovrstne nasvete, pa vprašate, ali bi vam kar odpustili, če bi jim odpeljali avto − in ali bi nanj mirno pozabili. Najbrž ne.
Članek se nadaljuje »


Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

čustva , odgovornost , žrtev , samopodoba , izguba , odpuščanje , občutek , osebnostna rast , čustvena bolečina , psihoterapevtska pomoč , medosebni odnosi , čustveno odpuščanje

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.