Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Čas za spremembo je zdaj!

Sanja Rozman, dr. med.
Sanja Rozman, dr. med. (Foto: Diana Anđelić)

Intervju: Sanja Rozman, dr. med., spec. med. dela in športa, psihoterapevtka

"Pisma me vedno znova presenečajo, ker so čudoviti, popolni zapisi življenjskih usod ljudi tam zunaj," pravi Sanja Rozman, specialistka medicine dela in športa ter psihoterapevtka, ki vsak mesec odgovarja na pisma bralcev. Ti se nanjo obračajo, ko so v stiski, in kadar je človek v stiski, je misel, da se z enakimi dilemami ukvarjajo tudi drugi, pogosto v olajšanje in spodbudo. Tudi zato se je Sanja Rozman odločila, da vprašanja in obširne odgovore nanje strne v knjižni obliki. Knjiga Sprememba v srcu je, kot poudarja, namenjena vsem, ki bi se radi rešili nakopičenih čustvenih bremen, a ne vedo, kako in kje bi začeli.
V vseh svojih knjigah govorite o čustvenih stiskah, s katerimi se ljudje srečujemo vsakodnevno in ki so neposredno ali posredno povezane z odnosi, ki jih živimo. Prav odnosi oziroma z njimi povezana odvisnost so tudi temeljno področje vašega strokovnega, terapevtskega dela. Kako, da se jih lotevate tudi skozi literarne oblike, se pravi povsem poljudno?
Veste, dvojček sem (smeh), tako po naravi kot po horoskopu, dvojčki pa radi počnemo marsikaj. Knjige nastajajo iz vsakodnevnih stikov z ljudmi. Ti me nenehno navdihujejo in mi dajejo nove zamisli, ki jih nato poskušam umestiti tudi v literarni okvir.

Najnovejša knjiga je pravzaprav izbor pisem: zgodb in vprašanj ter odgovorov in nasvetov, ki jih že sedem let objavljate v reviji. Je svetovanje v časopisni rubriki tudi nekakšno psihoterapevtsko delo?
Že od samega začetka sem se rubrike lotila povsem "svetovalsko". Odgovori so nastajali zgolj z namenom svetovanja, ki ima samo po sebi seveda omejen domet, saj tako ni mogoče vzpostaviti pravega psihoterapevtskega odnosa. Toda rubrika je izredno dober okvir za svetovanje, ker jasno opredeljuje meje in odnose. Ljudje se o svojih stiskah ne morejo pogovarjati kar tako, potrebujejo neki okvir. Na drugi strani potrebujejo ohrabitev, razumevanje in nekoga, ki jim pomaga misliti ter jim nastavi ogledalo, da jim pokaže to, kar so v bistvu že sami navedli kot odgovor, a tega doslej niso znali prepoznati. Ko sem začela pisati odgovore, sem imela v mislih samo to. Zanimivo je, da sem po sedmih letih, ko sem znova prebirala vprašanja in odgovore, ugotovila, da bi zdaj odgovorila do pikice enako, čeprav se mi je v tem času zgodilo marsikaj, čeprav sem se spremenila in dozorela. To se mi zdi zelo dobro, saj sem se večkrat spraševala, v kolikšni meri je svetovanje podvrženo mojemu notranjemu trenutku in v kolikšni meri ima trajno vrednost. No, očitno jo ima (smeh).

Kdo vam piše? So to pretežno ženske ali moški, mladi ali starejši? S kakšnimi težavami se najpogosteje srečujejo?
Največ je žensk, približno dve tretjini jih je. Kar zadeva starost, bi te ljudi lahko razdelila v dve skupini: mlajše, stare od dvajset do osemindvajset let, ki so po prvi identitetni krizi naleteli na problem in ga sami ne znajo rešiti, ter ljudi med petintridesetim in petinštiridesetim letom, ki se običajno srečujejo z večjimi zakonskimi krizami. Ta starostna mejnika tudi sovpadata z iskanjem samega sebe.

Zakaj se toliko ljudi obrača na svetovalce v časopisih ali revijah?
O tem sem tudi sama precej razmišljala in ugotovila, da se ljudje očitno iščejo tudi na ta način. Če vzameva za primer terapevtsko skupino: petdeset ljudi je pripravljenih drugim iskreno povedati najgloblje stvari o sebi. To je ogromen kapital. Pisma strokovnjaku, ki ima rubriko v časopisu, so lahko približek temu. Kadar si v stiski je misel, da se s podobnimi dilemami ukvarjajo tudi drugi, lahko v oporo. Rubrika torej nekako povezuje ljudi in jih tolaži.

Ali to pomeni, da pišejo predvsem tisti, ki jih je bodisi strah bodisi sram poiskati skupino za podporo oziroma zdravljenje?
S tem se ne bi strinjala. Že zato ne, ker moraš biti precej pogumen, da dovoliš objavo takšnih zelo osebnih pisem, za katerimi pogosto stoji v ozadju veliko premišljevanja o življenju in odnosih. Je pa res, da je strah, da se bodo ljudje iz tebe norčevali, če boš javno priznal svojo stisko, pri marsikomu še vedno močno prisoten. Sama v teh sedmih letih sicer nisem imela nobenega tovrstnega problema. Kot tudi nisem imela slabih izkušenj s prvo knjigo, ki je bila izrazito osebno izpovedna in v kateri sem povedala veliko o sebi. Nobenega posmehljivega ali podobno nesočutnega odziva ni bilo, prej nasprotno: veliko ljudi me je pohvalilo, češ, kako "korajžna" sem.

Odkod ta vaša odkritost, ki jo je čutiti tudi v odgovorih bralcem?
Zame pač obstaja samo to. Kakšen smisel ima karkoli prikrivati?! Sama z vsem, kar sem, stojim za tem, kar govorim. Tudi če bi se poskušala zlagati ali nekaj olepšati, bi se to nekje gotovo videlo, glede na to, da se izražam na toliko različnih načinov. Veliko enostavneje je torej povedati vse tako, kot je. In potem tudi ni nič takega, za kar bi se lahko bal, da bo nekoč prišlo na dan.

Kljub temu se ljudje pogosto pretvarjamo ...
... in upamo, da se ne bo nič zgodilo. Res je, pogosto si lažemo in upamo, da bomo to lahko brez večjih posledic počeli v nedogled. Da se nam ne bo treba spopasti s strahovi.

Tako kot, če se ustaviva pri zasvojenosti z odnosi, denimo vztrajamo v partnerskem odnosu, za katerega potihem vemo, da je vse prej kot dober ...
... a smo kljub temu prepričani, da se bo vse uredilo, če se bo le partner spremenil. Namesto da bi težave reševali, živimo v iluzijah in odnosa, ki utegne biti že škodljiv, preprosto ne zmoremo videti takšnega, kot je v resnici.

Koliko ljudi živi v odnosih, ki so škodljivi in so že zasvojenost ali pa vanjo vodijo?
To je težko reči. So primeri, ko bi sama rekla, da je odnos nevzdržen, a ljudje v njem zdržijo. Dokler sami ne ocenijo, da je odnos res nevzdržen, je o tem zelo težko govoriti. Kakšna naj bodo merila za nevzdržnost? Objektivnih meril je malo, pa še v takih primerih se dogaja, da nekatere ženske kljub vsemu vztrajajo in ostajajo v odnosu, ki je, denimo, nasilen. Zato je nemogoče govoriti o številkah. Lahko recimo rečemo: v Sloveniji je 150 tisoč alkoholikov, ti imajo partnerja in otroka - in že smo pri 450 tisoč ljudeh, ki naj bi živeli v škodljivih odnosih. To pa je skoraj četrtina Slovencev ... Toda tako ne moremo razmišljati, konkretnih številk namreč tako rekoč ni mogoče določiti.

Rekli ste, "ženske kljub vsemu vztrajajo in ostajajo". Smo torej ženske tiste, ki smo bolj zasvojene z odnosi?
Ženske se samouresničujemo v odnosih, ženska se ima za uspešno, če ima urejeno družino, vsaj navzven. Moškemu pogosto zadostujejo kariera, prijatelji ... ima torej tudi druge cilje, ki so vsaj tako pomembni kot družina. Žensko pa, vsaj če sodimo po člankih v tabloidih in nekaterih tako imenovanih ženskih revijah, pomembno določa samožrtvovanje, in sicer z namenom, da bo družinskim članom dobro. Takšno samožrtvovanje je običajno zavito v celofan nesebičnosti in brezpogojne ljubezni. Ženske smo torej socializirane na način, ki poudarja, da je družina to, kar te določa. Če imaš urejeno družino si "v redu", sicer pa ne. Zaradi tega smo tudi pripravljene več potrpeti v svojo škodo. Na drugi strani smo, ko stvari pridejo do vrhunca, do neke skrajne meje, me tiste, ki se prej odločimo za spremembo.

Čeprav vemo, kaj je narobe in kje so vzroki za bolečino, se običajno zelo težko odločamo za spremembe. Zakaj?
To, da razumemo, kaj nas boli, običajno še ni dovolj. To je le prvi korak, pot do naslednjega pa je lahko zelo dolga. Pogosto namreč obtičimo v tako imenovani situaciji zastoja, ko se nam zdi, da bi bil vsak korak s tega mesta slabši kot to, kar je. Zato odlašamo in se skrivamo v iluzijah, da se bo vse skupaj nekako rešilo. Sama sem prepričana, da je odločitev nujna in da je katerakoli odločitev, ki jo sprejmeš, prava. Četudi se ne odločiš, se po svoje vseeno odločiš, vendar brez lastne aktivne udeležbe - in ti si žrtev. Definicija žrtve pa je za zgube.

V kolikšni meri je ta neodločnost posledica dogodkov v otroštvu? Psihoterapija namreč uči, da psihološke težave v odrasli dobi izhajajo iz travm v otroštvu.
Povezava seveda obstaja. Če se pri človeku, ki se srečuje z določenimi težavami, lotiš iskanja vzrokov v preteklosti, jih običajno najdeš. Vendar po svetu hodi tudi ogromno ljudi, ki so imeli težavno otroštvo, pa zdaj niso ne nevrotiki, ne alkoholiki, ne kakorkoli naravnani proti sebi. To pomeni, da tisto, kar nekoga ubija, lahko drugega krepi. Prej ko se nehaš ozirati v preteklost, prej postaneš dejaven, prej postaneš kreator, ustvarjalec in ne zgolj reaktor. V določenem obdobju v psihoterapiji sicer moraš razčistiti travme iz otroštva, ugotoviti, zakaj se je nekaj zgodilo, vendar moraš potem iz tega čimprej izstopiti. Kajti res nima nobenega smisla da bi dvajset let ležal na kavču in psihoanalitiku razlagal, da te mama ni imela rada ...

V življenju se nam dogajajo tudi boleče stvari. Nekateri terapevti menijo, da smo zanje krivi sami oziroma naše napačne odločitve. Kaj menite vi, smo res sami krivi za vse hudo, kar se nam zgodi?
To drži le delno. Nekatere stvari so lahko posledica napačnih odločitev, druge se enostavno zgodijo. Sama se zelo izogibam raznim kvaziduhovnim frazam, za katerimi se je sicer mogoče dobro skriti, ko pa pogledaš globlje, nikakor ne stojijo. Če verjameš, da si vedno sam kriv za vse hudo, verjameš tudi to, da se ti ne bo zgodilo nič hudega, če boš le ravnal pravilno. Iluzija! Ti pač ne moreš biti odgovoren za svoje nezavedno, ne moreš biti odgovoren za vse bolečine in vsako bolezen, ne moreš biti odgovoren za vsak dogodek! Zato je toliko pomembnejše, da si odgovoren za to, kar lahko spremeniš: da imaš moč, da spremeniš to, kar je mogoče spremeniti, in za umirjenost, da sprejmeš to, česar ni mogoče spremeniti. In za to je potrebna modrost, ki običajno pride šele potem, ko najprej misliš, da so za vse krivi drugi, potem, da si za vse sam kriv, šele na koncu te življenje nauči modrosti, ki obsega tudi zmožnost odpuščanja sebi in drugim.

Zdi se, da se Slovenci kot narod radi istovetimo s krivdo. Znani publicist je nedavno zapisal: "Pravi Slovenec se počuti krivega že zato, ker je (še) živ." Se strinjate s tem?
Ne vem, ali bi se strinjala s tem, saj ne vem, v kolikšni meri gre tu za narod kot celoto in v kolikšni za nekakšno "smetano" naroda, ki ima težave prav zaradi tega. Odgovora na to vprašanje vam torej ne morem dati, lahko pa vam povem, kakšna je moja opredelitev krivde: če je le možno, jo prevajam v odgovornost.

Kakšna pa je razlika med odgovornostjo in krivdo?
Tako kot jaz razumem, smo odgovorni le za to, kar lahko spremenimo. Na drugi strani naj bi bili včasih krivi za tisto, česar ne moremo spremeniti, še posebno ne za nazaj. Primer: lahko ti nekdo reče, da si kriv, ker si otroku pokvaril otroštvo, vendar si takrat svojo vlogo starša pač razumel tako, ker za kaj drugega nisi bil sposoben. Ali si torej kriv, ker si mu uničil otroštvo? Ne, ker si delal po svoji vesti, tako kot si najbolje zmogel in znal. Krivda naj bi se nanašala na stvari, ki jih ne moremo spremeniti, takšni občutki krivde pa ljudem predvsem zadajajo bolečino.

Naše življenje pogosto hromijo tudi tako imenovane zmotne predstave.
Res je. Odrasel človek ima izdelana stališča o svetu, sebi in drugih, o katerih se običajno ne sprašuje, čeprav so bila nekatera sprejeta že v otroštvu in na temelju pomanjkljivega vedenja o svetu. Da je neka predstava lahko zmotna, opazi takrat, ko se sreča z razliko med realnim svetom in svojo predstavo o njem. To soočenje je lahko zelo neprijetno, lahko celo vodi v hudo osebno krizo, toda nujno je, da zmotno predstavo zamenjamo z boljšo.

Katere zmote so najpogostejše?
Kar nekaj jih je. Če jih naštejem le nekaj: pogosto je, denimo, prepričanje, da lahko brez posledic počnemo, karkoli hočemo, ali da je najbolje, če se ne moreš odločiti, da ostaneš na mestu in pustiš, naj namesto tebe odloči nekdo drug. Med prevladujoče zmote sodi tudi tole prepričanje: zdaj se še nisem pripravljen spremeniti, zato bom spremembo odložil na čas, ko ne bo tako boleča, itn.

Zmote seveda lahko popravimo, nadomestimo z boljšimi, bolj realnimi predstavami. Kakšna bi bila "popravljena" stališča v primerih, ki ste jih navedli?
Ni res, da lahko brez posledic počnemo, kar želimo. Dejanja imajo posledice, to velja tudi za misli. Odločati se moramo za dejanja, ki bodo prinesla posledice. Glede odločanja: odločanje je svoboda in pravica. Če se mu odrečeš, dobijo nad teboj oblast ljudje, ki si jim skušal podtakniti svojo pravico. V življenju se ne moreš odreči izbiranju, ker je tudi to izbira. In še o spremembi: edini čas za spremembo je zdaj!

Tudi sami ste, kot ste nekje zapisali, lep čas živeli v zmotnih predstavah. Kako ste se spopadli z njimi?
Zmote, o katerih govorim, so se nekoč tudi meni zdele resnične, v določene predstave sem trdno verjela in se na njihovi osnovi odločala za delovanje, izbirala ljudi in podobno. Soočenje z zmotnostjo napačnih predstav je bilo boleče; ko začneš dvomiti v svoje predstave, si namreč negotov in ranljiv. Šla sem skozi številne osebne krize, toda brez rušenja napačnega ne moreš zgraditi boljšega.

Premagali ste zmote, premagali ste odvisnost od odnosa in s tem se zdaj strokovno ukvarjate. Se vam kljub izkušnjam in znanju kaj takega lahko primeri tudi danes?
Kaj konkretno imate v mislih?

Denimo, da znova vzpostavite odnos odvisnosti ...
Mislim, da se mi kaj takega ne more več zgoditi, ne morem pa reči, da se mi ne bo kaj drugega (smeh). Življenje nam ne dovoli, da bi se uspavali, ves čas se srečujemo s preizkušnjami. Je pa res, da sem v primerjavi z večino ljudi morda v prednosti, in sicer zato, ker se ne slepim.

Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

zdravnik odgovarja , sanja rozman , čustvena stiska , sprememba v srcu , partnerski konflikt , partnerski odnosi , odvisnost od odnosov , psihoterapevtska pomoč

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.