Kdo so mladci, ki še vedno živijo pri starših?

Podaljšano (so)bivanje

Ko je stric vprašal 27-letnega Petra, zakaj še vedno živi doma, je ta hitro odgovoril: "Kje drugje pa bi imel brezplačno bivanje, domačo hrano, kabelsko televizijo in redno pranje umazanega perila? Bi bil pa res zmešan, če bi hotel živeti kje drugje!"

Peter povzema stališče mnogih mladih. Zanje vprašanje ni: "Zakaj živiš doma?", ampak "Zakaj bi živel kjerkoli drugje?". Doba, ko so se otroci kmalu odselili od doma, je že zdavnaj mimo. Večina se jih ne poroči več takoj po opravljenem srednješolskem šolanju in družba ne pričakuje več, da se bodo mladi osamosvojili do konca najstniških oziroma začetka dvajsetih let.

Potreben je dober namen

Včasih nekaj let "podaljšanega bivanja" pri starših, po koncu srednje šole ali fakultete, dobro dene. Starši so veseli, da lahko mladostnika še nekaj časa "zadržijo" pri sebi; z življenjem doma lahko sin ali hči prihrani dovolj denarja, da se pozneje osamosvoji. Namesto da bi jih metali skozi vrata, jim torej starši nudijo nekaj dodatnih let, da se postopno navadijo na odraslo dobo in naraščajočo samostojnost.

Če ima torej podaljšano bivanje doma dober namen in so otroci pripravljeni spoštovati osnovna pravila, ki jih postavijo starši, je to lahko dobra izkušnja. Toda to ni vedno najboljša možna rešitev, saj nekateri ne ostajajo doma zato, da bi se navadili novih odgovornosti, ampak gostoljubnost staršev izrabljajo prav v nasprotne namene, da se izognejo odgovornostim: zavračajo ponujene službe, zahajajo v neprimerno družbo itd.

Kdo ostaja doma?

Tisti, ki kljub ne več najstniškim letom še vedno živijo pri starših, se uvrščajo v štiri širše kategorije:

Normalni odrasli, ki ostajajo doma iz racionalnih razlogov ker želijo prihraniti nekaj denarja ali nadaljevati s šolanjem, medtem ko živijo pri starših. Gre torej za prehodno obdobje, ki bo trajalo le do konca šolanja/študija ali dokler otrok ne doseže določenega cilja (selitev v svoje stanovanje, pridobitev službe itd.). Ti mladi se ne izogibajo resničnemu svetu in doma ne povzročajo težav, redno študirajo ali opravljajo honorarno delo in so finančno samostojni. Jasno je, da si želijo svojo neodvisnost in le odlašajo z nekaterimi vidiki tega procesa, dokler ne bodo imeli boljših ekonomskih pogojev. Dogovor med njimi in starši o nekaj dodatnih letih skupnega bivanja je normalen in zdrav.

Večni adolescenti. Ta skupina je bolj problematična: mladi moški in ženske poskušajo odložiti vstop v "resnični" svet, ker ne marajo odgovornosti, ki pride skupaj z neodvisnostjo. Ostati hočejo ekonomsko odvisni in hkrati imeti privilegije odraslosti, brez vsake odgovornosti. Namesto da bi bivanje pri starših izkoristili za utiranje poti v odraslost, to izkoriščajo za podaljševanje pubertetniške odvisnosti. Čeprav prepričujejo sebe ali druge, da "bi lahko že zdavnaj šli, če bi le hoteli", so to samo iluzije, za katerimi skrivajo strahove pred neuspehom. Če imamo takega otroka predolgo doma, povzročimo več škode kot koristi.

"Bumerang" otroci. Ti so v bližnji ali daljni preteklosti že odšli od doma in si ustvarili svoje življenje, a se iz določenega razloga (ločitev, nenadna izguba službe, resna bolezen, težave z drogami ali alkoholom, nadaljevanje šolanja ipd.) spet vrnejo k staršem, saj se nenadoma ne morejo obrniti na nikogar drugega; lahko se vrnejo celo z vnukom ali dvema!

"Uspešni" (tj. neproblematični) bumerang otroci imajo naslednje lastnosti:

• finančno prispevajo h gospodinjstvu;
• dobro se razumejo s starši, zlasti z mamo;
• vrnitev je začasna in je enkraten dogodek;
• starša sta dolgo poročena če je v družini očim ali mačeha, lahko pride do večjih trenj;
• vrnitev je varnostni ukrep, medtem ko bumerang otrok prestaja določeno tranzicijo;
• bumerang otrok je dobra družba.

"Mejni" otroci: gre za otroke, ki imajo resne psihološke težave in v svetu odraslih ne morejo samostojno funkcionirati. Nekateri med njimi so shizofreniki ali imajo druge psihične bolezni, so odvisniki od drog in ne morejo normalno delovati v družbi; nikdar niso bili socializirani, so boemski, povratniki iz slabe družbe ipd. Ti mladi odrasli so najtežji primeri, ker resnično ne morejo funkcionirati samostojno in potrebujejo strokovno pomoč; če jim zapremo vrata, bodo najverjetneje tragično končali.