Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

*** Show Paged

Kdo so mladci, ki še vedno živijo pri starših?


(stran 2 od 2)



Sklenitev dogovora

Živeti skupaj z odraslim otrokom je lahko prijetna izkušnja. Toda kot starši moramo zagotoviti, da je takšen dogovor dober za obe strani. To mora biti čas, ki obema stranema ponuja užitek, otroku pa še nekaj dodatnega časa, da utrdi svojo osebnost in se finančno osamosvoji. Zato bodo dogovori, ki pospešujejo otrokovo odvisnost od staršev, tega pokvarili in bi jih bilo treba prekiniti v korist obeh strani.

Večina frustracij staršev, ki živijo z odraslimi otroci, nastane zato, ker jim ne uspe postaviti jasnih meja in pravil. Če o problemu ne govorimo, bodo otroci menili, da lahko ostanejo doma za nedoločen čas, pogosto pa celo, da niso dolžni nič prispevati ne v skupni gospodinjski proračun ne v delitev del in nalog. Še slabše; mnogi mislijo, da lahko prihajajo domov, kadarkoli želijo, poslušajo glasbo, kakor glasno se jim zahoče, in puščajo hišo v kakršnemkoli stanju. Ko jim starši to očitajo, se razjezijo.

Pametno je torej, da se o podaljšanem bivanju z otrokom pogovorimo, še preden do tega pride, in skupaj poiščemo odgovore na odprta vprašanja: Zakaj želi ostati doma? Je razmislil o drugih možnostih? Kje vidi prednosti in slabosti? Kako dolgo namerava ostati? Je razmišljal, kako se bo počutil, ker pri teh letih še vedno živi pri starših? Pomisliti morate tudi na preostanek družine. Ste nameravali otroško sobo porabiti za druge namene? So vaše finance zadostne za vzdrževanje še enega člana? Se s partnerjem strinjata, da to ni korak nazaj v razvoju vajinega otroka? Kakšne načrte ima drugi (tretji, četrti ...) otrok?

Če se odločite, da je za vašega otroka pametno, da še nekaj časa ostane doma, se najprej pogovorite o pričakovanjih in sporazumite o naslednjih nujnih vprašanjih:
  • Ali bo (redno) študiral/a in ali bo med študijem opravljal/a honorarno delo?
  • Ali bo plačeval/a najemnino (koliko in kdaj)? Kakšne bodo omejitve glede hrupa, glasbe, kajenja, uporabe alkohola, obiskov?
  • Ali pričakujete njegovo/njeno pomoč pri hišnih opravilih?
  • Kakšno čistočo pričakujete v njegovi sobi in v prostorih, ki jih uporablja več ljudi (kuhinja, kopalnica)?
  • Ali sme uporabljati družinski avtomobil? Če da, koliko bo prispeval/a za gorivo, registracijo, zavarovanje, servisiranje in popravila?
  • Približno koliko časa namerava ostati doma?
  • Ali ima kakšne načrte zase in za svojo prihodnost?
  • Če nameravate finančno še naprej skrbeti zanj(o), kolikšna bo vsota in kako dolgo bo to vzdrževanje še trajalo?
Če vaši otroci niso navajeni prevzemati odgovornost, bodo nekatera od teh vprašanj nanje delovala kot hladen tuš. Toda pravila igre morajo biti določena. Obravnavajte jih kot odrasle: naj imajo svobodo, da živijo svoje življenje a ta privilegij pripada tudi vam! Naj živi pri vas pod vašimi pogoji, ali pa naj se odseli.

In če noče odditi?

Večina mladih ne bo zlorabila pomoči staršev in bodo odšli takoj, ko bo mogoče. Nekateri pa preprosto nočejo prevzeti odgovornosti za svoje življenje in doma preveč uživajo. Pomagajte jim narediti nov korak k neodvisnosti.

Signali, da je potreben dodaten pogovor z otrokom, so zagotovo naslednji:
  • Z vami živi več kot leto dni po končanem študiju.
  • Že nekaj mesecev nima redne službe.
  • Ne varčuje za prihodnost.
  • Ne zna postavljati finančnih prioritet in upravljati s svojim denarjem.
  • Z vami se pogosto prepira, obnaša se najstniško, niha med fazami odvisnosti in neodvisnosti ...
  • Nima srednjeročnih ali dolgoročnih načrtov.
V takšnem primerih izrazite zaskrbljenost; vprašajte otroka po načrtih in mu dajte vedeti, da je za vse pomembno, da začne razmišljati o lastnem stanovanju. Vprašajte ga, kako dolgo namerava ostati. S tem zadenete žebljico na glavico; spodbudite ga k razmišljanju in mu daste vedeti, da mislite resno; razpravo spodbudite, ne da bi mu hkrati dali občutek, da ga mečete iz stanovanja.

Če otrok odgovori, da je popolnoma srečen tako, kot je, in da o selitvi še ne razmišlja, bodite bolj neposredni in mu predložite vaše videnje razlogov, zaradi katerih bi se moral osamosvojiti. Če vam reče, da bi rad ostal pri vas, dokler ne najde drugega stanovanja ali ne prihrani dovolj denarja, ga vprašajte, kako dolgo bo to po njegovem mnenju trajalo.

Če se odgovor glasi "ne vem", mu odgovorite, da z odgovorom niste zadovoljni. Če se odgovor glasi "leto ali dve", mu odgovorite, da se vam šest mesecev zdi bolj stvarno. Realen, a določen časovni okvir je eden od najboljših načinov, kako otroku povedati, da smo prepričani, da je pripravljen prevzeti odgovornost nad svojim življenjem. Časovni okvir tudi začrta meje in mu jasno pove, kaj lahko pričakuje.

In če otroku primanjkuje denarja in to uporablja kot izgovor, da lahko dalj časa živi z vami? V tem primeru mu povejte, da mu z veseljem pomagate načrtovati primeren proračun. Če še vedno ne ve, kako bi začel, mu lahko ponudite plačilo prve najemnine, a mu hkrati dajte jasno vedeti, da bo odtlej prepuščen sam sebi.

Težava seveda ni v tem, da otrok ne bi imel dovolj denarja, ampak v tem, da mora prej ali slej prevzeti odgovornost. Ni vaša naloga, da mu onemogočite normalno odraščanje, ker mu dajete denar, ki si ga je zmožen zaslužiti sam. S tem ga boste le prikrajšali za priložnost, da odraste v zrelo osebo.



Vam je �lanek v�e�?


Povezano

trstsdsd