Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

*** Show Paged

Psihoterapija - način reševanja problemov


(stran 3 od 3)

Psihoterapijo izvajajo v posebnih okoliščinah, ki so ključni del vsakega psihoterapevtskega procesa. Klient (pacient, uporabnik) in terapevt se srečujeta v posebnih, vedno istih prostorih, ob vnaprej določenih stalnih in rednih terminih. Seanse trajajo od 45 minut (individualna terapija) do 90 minut (skupinska terapija). Izvajajo jih v zdravstvenih domovih, svetovalnicah, centrih za socialno delo, zasebnih praksah, bolnišnicah, ambulantah ...

Za psihoterapijo se lahko odloči posameznik sam, na priporočilo ali pritisk družine, partnerja, prijatelja, delovne organizacije, šolske svetovalne službe, centra za socialno delo, na priporočilo osebnega zdravnika ali zdravnika specialista ali na predlog drugega psihoterapevta, ki iz kakršnihkoli razlogov ocenjuje, da bi določeni psihoterapevt lahko bolje pomagal določenemu posamezniku.

V Sloveniji je mogoče prve informacije dobiti na centrih za socialno delo. Tam posameznika seznanijo, kje v njegovem kraju izvajajo tovrstne oblike pomoči in kakšna je pot do psihoterapevta. Če gre za šolarja, znajo svetovati tudi zaposleni v šolski svetovalni službi.

V zdravstvenih domovih so običajno zaposleni psihologi in psihologinje ter psihiatri in psihiatrinje, ki izvajajo psihoterapijo, ali pa poznajo psihoterapevte, h katerim vas lahko napotijo. V revijah in dnevnem časopisju je mogoče zaslediti, da obstaja kar nekaj zasebnih praks, ki ponujajo psihološko svetovanje in psihoterapijo. Pozoren velja biti predvsem na to, da imajo ljudje in psihoterapevti, ki jo izvajajo, ustrezno izobrazbo, o čemer brez jih brez zadrege povprašajte.

Psihoterapija ni namenjena za bolne, izločene, nesposobne, "zmešane", osamljene, ljudi z roba družbe, revne, bogate, izobražene ali neizobražene. Prav vsakdo, ki se znajde v težavah, se lahko obrne po tovrstno pomoč. Naj iz vsakdanje prakse naštejem nekaj povsem običajnih ljudi, ki so se obrnili po takšno pomoč: starša, ki sta imela težave z vzgojo otrok, a se je izkazalo, da gre v resnici za njuna nesoglasja. Mati z odraslimi otroki, ki so še naprej živeli v družinski hiši, vendar družina zdaj ni več znala urediti skupnega življenja, mati pa je zaradi tega obupovala in zapadla v depresijo. Par v zunajzakonski skupnosti z enim otrokom, ki se je znašel na razpotju - ostati skupaj ali nadaljevati življenje ločeno. Mlad par, ki si je pred poroko želel nekaj znanj o skupnem življenju in se prepričati, kaj pomenijo njune težave - da odnos lahko nadaljujeta ali ga raje prekineta že zdaj. Starejša gospa, ki je v pozni zrelosti razmišljala o tem, za koga je sploh živela; s pomočjo terapije je kljub letom spremenila neravnovesje med razdajanjem drugim in skrbjo zase - sebi v prid. Oče, ki se ni več znašel v vlogi vzgojitelja dveh najstniških hčera. In še bi lahko naštevala ...

Veliko vprašanje je, za kakšno psihoterapijo se odločiti. Pravzaprav je nemogoče reči, katera je najprimernejša. Sama menim, da smo ljudje (tako psihoterapevti kot uporabniki psihoterapije) različni, tudi duševne procese je mogoče razlagati z različnih zornih kotov, zato je verjetno nastalo toliko različnih šol in smeri, vsakdo pa si mora izbrati svojo.

Kljub razlikam je vsem psihoterapijam skupno, da so jasno opredeljene, usmerjene v cilj, predvsem pa želijo posamezniku, partnerjema ali družini pomagati pri odpravljanju težav in dvigu kakovosti življenja. Želim poudariti, da je za uspešnost vsake psihoterapije pomembna dejavna udeleženost posameznika (klienta, pacienta), saj brez lastnega dela ni mogoče doseči sprememb v vedenju in mišljenju. Pomembni so procesi, ki se v človeku dogajajo med dvema seansama in ne samo seansa sama po sebi.

Ljudje želimo biti srečni in zadovoljni, kljub temu pa se včasih znajdemo v položaju, ki ga ne zmoremo rešiti sami. Takrat je ena od dobrih možnosti, da si poiščemo strokovno pomoč.

Pri nas je psihoterapija še vedno tabu. Ljudi je sram priznati, da so se zatekli po pomoč na center za socialno delo, k psihologu ali psihiatru. In vendar, ali nas je sram iti po pomoč, če imamo angino, če nas boli rama ali se grdo opečemo? Zakaj bi drugače - slabše - skrbeli za svoje duševno počutje kot za svoje telo?



Vam je �lanek v�e�?


Povezano

trstsdsd