Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Delovna izčrpanost in izgorelost

V deloholizem žene labilna samopodoba

Čezmeren stres in delovna obremenitev navadno vodita v stanje delovne izčrpanosti (wornout). Izgorelost (burnout) pa je motnja, ki jo sicer lahko sproži čezmeren stres, vendar vzrok zanjo leži v osebnostnih značilnostih, predvsem v storilnostno pogojeni samopodobi. Zato je torej treba razlikovati med delovno izčrpanostjo in izgorelostjo. Prva je normalna posledica pretiranega dela, ki jo odpravita krajši ali daljši počitek in razbremenitev, druga pa je motnja, bolezensko stanje, ki lahko napreduje do psihofizičnega zloma.
Razlika med tema stanjema je podobna razliki med žalovanjem in depresijo kot odzivom na izgubo. Do delovne izčrpanosti pripeljejo pretirane stvarne zunanje obremenitve, v izgorelost pa človeka poženejo notranje prisile, ki so del storilnostno pogojene samopodobe, aktivirajo pa jih zunanje okoliščine, ki jih subjektivno doživljamo kot pretirano obremenjujoče. Razlika je tudi v tem, da pri delovno izčrpanih prevladujejo telesni in anksiozni odzivi (frustracija, tesnoba) na preobremenjenost, medtem ko je pri tistih, ki izgorevajo, opaziti tudi intenzivne čustvene simptome, zlasti depresivne in anksiozne.

Najprej ocenite na lestvici od 1 do 7, v kolikšni meri za vas držijo naslednje trditve (1 – povsem ne drži, 7 – povsem drži)        
1. Zdi se mi, da včasih skušam svojo vrednost dokazovati skozi sposobnost.                     
2. Moje samozaupanje je vse preveč odvisno od trenutnih dosežkov.                     
3. Od časa do časa se počutim manjvrednega/manjvredno, če nisem najboljši/najboljša.    
4. Včasih sem zadovoljen/zadovoljna samo, če je moj dosežek izjemen.
Če vaš rezultat presega 9, sodite med tiste, pri katerih je samopodoba nadpovprečno odvisna od zunanjih dosežkov (storilnostno pogojena), kar lahko pomeni tveganje za izgorelost.        

Storilnostno pogojena samopodoba sili v deloholizem

Stabilna pozitivna samopodoba ostane taka, ne glede na zunanje okoliščine, samovrednotenje pri labilni samopodobi pa niha glede na zunanje odzive. Labilna samopodoba je posledica vzgoje s pogojevano ljubeznijo. To pomeni, da je bil odnos med starši in otroci usmerjen v zadovoljevanje potreb staršev, namesto na otrokove razvojne potrebe, ki bi mu – če bi bile zadovoljene – pomagale, da se oblikuje v samostojno osebo. Pogojevana ljubezen se v družinah, v katerih je merilo vrednosti delavnost, kaže s tem, da starši čustveno sprejemajo otroka predvsem ali samo takrat, ko zadovolji njihove potrebe in pričakovanja glede delovnih dosežkov. Zato je samopodoba teh otrok labilna, saj ostane odvisna od zunanjih potrditev – pravimo, da je storilnostno pogojena. Deluje kot notranja prisila, ki žene v deloholizem, kadar tovrstnih potrditev ni dovolj.

Zaradi tega si kandidat za izgorelost prizadeva odzivati na pričakovanja okolice in jih zadovoljiti, v nasprotnem primeru pa se počuti nezadostnega, slabega. Zaradi tega strahu, tesnobe, se odziva s pretirano aktivnostjo – deloholizmom, čeprav s tem izčrpava svoje energetske rezerve. Tudi v prostem času si ne dovoli počitka, marveč si nalaga vedno nove obremenitve. Od drugih pričakuje dovoljenje (postavljanje meje) za počitek, da torej drugi (denimo nadrejeni) prepoznajo in upoštevajo njihovo mejo, namesto da bi to storili sami. Zato pogosto slišimo, češ, šef bi moral vedeti, da mi nalaga preveč dela.

Zgodba iz ordinacije

Kako pri oblikovanju take samopodobe sodelujejo starši in šola, kaže značilen (resničen) primer. Učiteljica je mater petošolca skupaj s sinom povabila na pogovor, češ da se otrok neustrezno odziva. Ko je na matematičnem testu dosegel odlično oceno, ga je učiteljica nagradila – dala mu je dodatne naloge. Fant je to doživel kot kazen in jih je jezno zavrnil. Mati je bila prepričana, da ima učiteljica prav in da je s fantovim zaznavanjem in presojanjem nekaj narobe, kajti ni se razveselil dodatnih nalog, ki so zanj dobre, saj se bo tako v prihodnje še bolj potrudil.

S tem je fant od odraslih avtoritet prejel dve sporočili:
1. ker si opravil bolje kot drugi, moraš narediti tudi več kot drugi, in
2. noben dosežek ni dovolj, da bi bil lahko z njim zadovoljen. Z drugimi besedami: učinkovitost je "nagrajena" z dodatnimi napori. Če jih človek zavrne, je "slab, neustrezen" oziroma si "napačno razlaga". Ko tak otrok odraste, ne zmore postavljati meja (reči ne), saj se počuti "slabega", če zavrne "nagrado" v obliki dodatnega dela.

Človek brez teh prisil prepozna svoje meje, zato brez občutkov krivde ali tesnobe dejavno išče način, kako lahko spremeni ali zapusti obremenilne okoliščine: zagotovi si počitek in razbremenitev v prostem času, pogaja se za ustreznejše delovne razmere ali pa poišče ustreznejše delo.

Članek se nadaljuje »


Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

stres , fibromialgija , samopodoba , kronični stres , izčrpanost , nadzor stresa , čustveno opismenjevanje , podopustniški stres , adrenalna izgorelost , delovna izčrpanost , deloholik , burnout

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.