Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

*** Show Paged

Delovna izčrpanost in izgorelost


(stran 2 od 2)


Samopodoba in odziv na zunanje zahteveKadar se ljudje s stabilno in tudi tisti s storilnostno pogojeno samopodobo srečajo s pretiranimi zunanjimi zahtevami, jih oboji doživljajo kot frustracijo, vendar se nanje različno odzivajo. Prvi bodo dejavno iskali načine, kako zmanjšati obremenitve in ublažiti utrujenost, drugi bodo naredili vse, tudi pretirano delali, da bi le omilili tesnobo in strah, da bo okolica z njimi nezadovoljna. Razlika med delovno izčrpanimi in izgorelimi je torej v vzrokih in posledicah. Do delovne izčrpanosti pripeljejo zunanje preobremenitve (denimo predolg delovni čas), do izgorelosti pa strah, da za okolico in zase ne bomo dovolj dobri, če bomo postavili meje (rečemo ne), to pa nas požene v deloholizem. Pri delovno izčrpanih prevladujejo tako imenovane stresne bolezni (denimo povišan krvni tlak), pri izgorelih pa poleg kronične utrujenosti in stresnih bolezni še depresivni in anksiozni znaki.

To je potrdila tudi raziskava, opravljena na 1850 osebah, med katerimi jih je 62 odstotkov kazalo znake izčrpavanja. Med izčrpanimi je bilo za tretjino takih s podpovprečno storilnostno pogojeno samopodobo, dve tretjini pa z nadpovprečno. O tistih s podpovprečno storilnostno pogojeno samopodobo lahko trdimo, da so preutrujeni predvsem zaradi zunanje preobremenjenosti na delovnem mestu ali doma; pri večini opazimo predvsem znake izčrpanosti (prva stopnja izgorevanja). Pri tistih z nadpovprečno storilnostno pogojeno samopodobo najverjetneje prevladujejo notranje prisile in deloholizem, to pa ne izključuje nekaterih podobnih zunanjih obremenitev kot pri delovno izčrpanih. Pri osebah s storilnostno naravnano samopodobo prevladujejo znaki druge in tretje stopnje izgorevanja (ujetost in izgorelost …).


Kako nastane izgorelost?

Izgorevanje je torej proces, ki je posledica neuspešnega (deloholičnega) prizadevanja, da bi z dosežki, ki so sestavni del samovrednotenja, ohranjali pozitivno samopodobo. Človek z labilno, storilnostno pogojeno samopodobo se čuti vrednega samo toliko, kolikor je deležen zunanjih potrditev za svoje delo. Izgorelost je končna posledica tega procesa, zlom zaradi izčrpanosti energetskih rezerv.

Ta proces najpogosteje sprožijo dolgotrajne psihološke okoliščine na delovnem področju ali v življenju nasploh, ki so za posameznika čustveno podobne okoliščinam iz otroštva, ko so si (neuspešno) prizadevali, da bi prišli do brezpogojne ljubezni staršev ali pa so se (večinoma neuspešno) skušali zaščititi pred njihovimi pretiranimi in vdirajočimi zahtevami. Zato se odrasel človek na take okoliščine odzove z enakimi občutki (tesnoba, krivda), kar sproži notranje prisile. Da bi ublažil te neprijetne občutke, se človek začne pretirano angažirati, vede se deloholično. Če take razmere trajajo dalj časa, lahko pripeljejo do izgorelosti. Take okoliščine pa lahko človek (nezavedno) soustvari sam, saj ne postavlja ustreznih meja (ne zmore reči ne, zavrniti dodatnega dela …).

Poiščite pravo pomoč

Delovna izčrpanost je stanje, ki ga lahko, razen v primerih stresnih bolezni, odpravi že ustrezen počitek, za izgorelostjo pa pogosto stoji motnja, ki zahteva psihoterapevtsko zdravljenje.

Če v podjetju veliko zaposlenih kaže znake izčrpanosti in če njihova storilnostno pogojena samopodoba ni izrazito visoka, so za to najverjetneje krive neustrezne delovne razmere. V tem primeru gre najbrž za delovno izčrpanost. Če naj se ta zmanjša, je treba spremeniti objektivne in psihološke delovne razmere ter zaposlenim omogočiti pridobivanje ustreznejših znanj in veščin, kot so komunikacijske ali za obvladovanje stresa.

Če pa v podjetju izgorevajo predvsem posamezniki, je vzrok prej v njih samih, psihološke delovne okoliščine pa so najbrž le sprožile in podpirajo proces izčrpavanja. Najprej je treba preveriti, ali morda posameznikove sposobnosti, funkcionalna znanja in veščine ne ustrezajo zahtevam delovnega mesta. Če se to potrdi, je treba takšnemu posamezniku zagotoviti bodisi ustrezno usposabljanje bodisi ga prezaposliti na mesto, ki ustreza njegovim zmogljivostim. Tudi v tem primeru gre za delovno izčrpanost. Če poskuse ustreznejšega ravnanja, s katerimi bi se zavarovali pred pretirano obremenitvijo, spremljajo in celo onemogočajo močna tesnoba, strah in občutek krivde, gre najverjetneje za proces izgorevanja, ki lahko pripelje do adrenalne izgorelosti (adrenal burnout). Takšne osebe je treba usmeriti v psihoterapevtsko svetovanje in zdravljenje.

Za spreminjanje labilne samopodobe, ki pomeni tveganje za izgorelost, sta potrebni strokovna podpora in pomoč. Človek s storilnostno pogojeno samopodobo dela zato, ker se brez pohvale za dosežke slabo počuti. Zato so nasveti – "Naučite se reči ne!" – dolgoročno neučinkoviti, če ne odpravimo vzrokov, ki sprožajo tesnobo in občutke krivde. Osebe, ki izgorevajo, je zato smiselno usmeriti v individualno ali skupinsko psihoterapevtsko svetovanje; to jim bo pomagalo zgraditi ustreznejšo samopodobo, ki jih ne bo več "gnala v samouničevanje".

Na spletni strani burnout lahko preverite, ali pri vas prevladuje delovna izčrpanost ali izgorelost. Če je rezultat Testa storilnostno pogojene samopodobe podpovprečen, obenem pa imate znake izgorevanja, ste najverjetneje delovno izčrpani in potrebujete počitek. Če pa je vaša storilnostna samopodoba nadpovprečna in kažete znake izgorevanja, verjetno izgorevate in potrebujete strokovno pomoč. Četudi kljub nadpovprečno storilnostni samopodobi ne kažete znakov izgorevanja, ne bi bil odveč pogovor s strokovnjakom, kako spremeniti labilno samopodobo v bolj pozitivno in stabilno.




Vam je �lanek v�e�?


Povezano

trstsdsd