Obsedenost z videzom

(Foto: Shutterstock)

Kakor izgledam, toliko veljam

"Kakšna sem videti?"
"Kakšen se ti zdim v teh hlačah?"
"Ali tudi ti misliš, da sem predebela?"

To so le tri od kopice z lepoto povezanih usodnih vprašanj zadnjega desetletja, morda dveh. In četudi se odgovor glasi "čudovito", je lahko že čakanje na odgovor vir stresa in slabe volje. Sodobna zahodna kultura je namreč kult telesa povzdignila nad vse. To, kakšni smo videti navzven, dandanes sporoča, kakšni smo kot oseba, kakšni so naš življenjski slog, premoženje, zdravje in poslovna uspešnost. Množični mediji nam vsiljujejo vse težje dosegljive telesne ideale – in nekateri jim slepo sledijo. Brez zavedanja o posledicah in predvsem o izgubljenem času. Možnosti, da bomo kdaj podobni anoreksičnim modelom z naslovnic, so namreč skorajda nične. Prej ko se bomo tega zavedli, bolje za nas, za naše zdravje, za naše denarnice in za naše bližnje.

Živimo v svetu, ki – predvsem za ženske, v zadnjem času pa vse bolj tudi za moške – v ospredje postavlja telesni videz. Imidž. Urejenost. Mladoletnice že od otroštva doživljajo (tržno vodeno) seksualizacijo svojega telesa, ki vpliva na njihovo doživljanje lastnega videza. In ne samo to: vpliva tudi na identiteto, občutenje ženskosti in pojmovanje ljubezni.

Med odraščanjem jim množični mediji vcepljajo življenjske vrednote, ki zaznamujejo sprejemljivo: staranje ni več dovoljeno in velja celo za sramotno. Gube in vse, kar prinašajo leta, so vir nelagodja, zadrege in strahu. Življenjska orientacija je mladost oziroma mladosten videz. Vse drugo je preprosto nesprejemljivo. S tem služijo tudi modna, kozmetična in druge industrije. Z umetno ustvarjenim povpraševanjem ("Če tega ne boste kupili, boste debeli/mozoljasti/celulitični/poraščeni/skratka grdi!") razpihujejo strah pred zavrnitvijo in sramoto, celo osamo ("Če se ne boš mazala s to kremo, te bodo vrstniki zasmehovali!").

Cilj takšnih sporočil je preprost: doseči, da se bodo žrtve medijskih podob v njih tudi prepoznale. Ženske, ki so najpogosteje na udaru, so največkrat dokaj zadovoljne s svojim telesom, všeč so tudi svojemu partnerju in drugim bližnjim. Močno pa se obremenjujejo s tem, kako jih bodo videli neznanci, "imaginarni drugi". Prav na to karto pa igra večina usmerjenega oglaševanja. Pod vplivom medijskih podob lepih, mladostnih, negovanih in modno oblečenih teles ter zavajajočih obljub, da je suho in mladostno telo zagotovilo za srečo, priljubljenost in uspeh, se nam naše telo zazdi pomanjkljivo, sramotno, grdo. Takšno negativno občutenje lastnega videza se nato prenese na raven osebnega nezadovoljstva.

V ISKANJU ČAROBNEGA NAPITKA
Družba se v posameznikovo biološko telo postopoma vpisuje z načinom oblikovanja telesne zgradbe (ta je odvisna od prehrane, telesne vadbe in genetske zasnove), z učenjem primernega vedênja, oblačenja, ličenja, tetoviranja in drugih oblik telesnega preobražanja. Tako se prek našega telesa izražajo vrednote in lepotni ideali družbe, pripadnost veri, kasti in podobno. Ker pa je za človeka lastno telo veliko več kot le zunanja podoba, svoje zunanjosti ne moremo nikoli povsem ločiti od občutenja svojega življenjskega položaja. In če je posameznikov cilj nenehno izboljševanje življenjskega položaja, so posledice na dlani: sodobna družba je obsedena z doseganjem telesnega videza, ki naj bi se čimbolj približal temu idealu.

Telesni videz (mlado, lepo, popolno) postaja označevalec vrednot, saj se na njegovi osnovi sklepa tudi o drugih posameznikovih lastnostih. Vsakršno odstopanje od (nedosegljivih) lepotnih idealov velja za hibo oziroma napako. Posledice visokih družbenih meril se kažejo v nenehnem iskanju "čarobnega napitka", ki bo telo naredil večno lepo. Lepotni ideali delujejo kot norme našega vsakdana. Telo postaja žarišče administrativne moči in vidni nosilec osebne identitete, vse bolj se vključuje v posameznikove odločitve o njegovem življenjskem slogu. Telesni videz vpliva na družbene percepcije in obnašanje posameznikov, s tem pa tudi na ustvarjanje stereotipov.

ŽELJA PO LEPOTI: VČERAJ IN DANES
V zgodovini so se lahko z lepotičenjem ukvarjali pretežno najvišji sloji, ki so s tem izkazovali svojo civiliziranost in prestižnost. Skrb za lepoto torej ni bila povezana z ženskim spolom, marveč s privilegiranim življenjem. Z olepševanjem so pripadniki zahodnih elit opominjali, da so, v nasprotju z "drugimi" (torej njihovimi podaniki), visoko civilizirana bitja. Vsakdo je moral biti karseda lep, kajti na ta način se je merilo moč. Standardi elegance so bili za oba spola približno enaki: izumetničene pričeske ali lasulje, napudrani obrazi, naličene ustnice, modni dodatki, visoke pete.

Dandanes večinski del človeške identitete in moči temelji na telesni podobi. Nova spoznanja so okupirala telo in iz njega naredila nekaj, kar lahko spreminjamo. Dano nam je bilo le ob rojstvu, zdaj ga lahko ustvarjamo sami. Telo, ki je dolgo veljalo za tabu temo, je postalo objekt pogleda. Suhljat videz, mišice in velike prsi naj bi bili prvine idealne postave. Če hoče veljati za lepo in privlačno, mora sodobna ženska paziti na prehrano, oblikovati telo, si odstranjevati dlačice, ravnati ali kodrati lase, uporabljati mora dezodorant in parfum, njena koža mora biti zagorela in brez znakov staranja, zapeljivo mora sedeti, stati in hoditi, seveda pa mora imeti še občutek za modo in oblačenje. Uveljavljene so celo mere, ki naj bi bile idealne: ženska naj bi bila lepa in privlačna, če okrog prsi meri približno 90 centimetrov, okoli pasu 60 centimetrov, čez boke pa toliko kot čez prsi, torej 90 cm. Raje manj kot več.
Članek se nadaljuje »


Tina Fabjan

Tina Fabjan dr. dentalne medicine

Andrej Repež

asis. dr. Andrej Repež dr. med. spec. plastične, rekonstruktivne in estetske kirurgije

Vsi Viva strokovnjaki