Medikalizacija in psihiatrizacija družbe

(Foto: Jupiterimages)

Normalno je biti nenormalen

Če je bilo obiskovanje psihiatra pred dvajsetimi leti v Ameriki še nekaj, kar je veljalo skrivati, je danes to, da se enkrat na teden zlekneš v fotelj kake bogato opremljene ordinacije, stvar prestiža in nekaj samoumevnega. Vendar samo za tiste, ki imajo dovolj pod palcem, kajti individualna psihoterapija je praviloma zelo draga. Toda zdi se, da je vse več ljudi prepričanih, da se izplača. Ko se podamo v raziskovanje dejstev, ki so zaslužna za takšne spremembe v miselnosti, se nam odkrije več odgovorov.

Kdo je normalen?
Ameriški narodni inštitut za zdravje je že leta 1994 objavil izide raziskav, ki so odkrile, da 49 odstotkov Američanov vsaj enkrat v življenju trpi zaradi katere od duševnih motenj ali bolezni. Tesnoba, bolezni odvisnosti in depresija so najpogostejše, sledijo pa PMS, motnje prehranjevanja, nasilje v družini, obsesivno-kompulzivne motnje in motnje pozornosti. Kar 29 odstotkov prebivalstva naj bi imelo po dve diagnozi in 17 odstotkov po tri različne diagnoze. Povsem očitno je, da predstavitve izidov tovrstnih raziskav nedvoumno vplivajo na odnos ljudi do duševnega zdravja. Odnos do stanja, ki naj bi veljalo za normalno. Ali nenormalno. Koncept normalno- nenormalno je tako čedalje bolj obremenjujoč, balast, ki naj bi ga se čimprej osvobodili. Vprašanje, kaj je sploh normalno, nas pripelje do mnenja, da je normalno biti nenormalen ali vsaj, da je imeti problem enako normalno kot biti brez problemov. Vse skupaj je lahko spodbudno - ali zastrašujoče. Spodbudno zato, ker zmanjšuje strah pred stigmatizacijo in označenostjo z duševno boleznijo. V ta namen je zelo uspešno geslo, da pomoč najprej poiščejo uspešni ljudje, pa tudi objavljene pripovedi ljudi, ki jim je psihoterapija izboljšala kakovost življenja.

Uporaba zdravil
Ameriški nevropsihiater, dr. Daniel Amen, čigar razlaga duševnih motenj temelji na znanstvenih dokazih o organskih spremembah, ki povzročajo te motnje, pripada delu znanstvene medicinske elite, ki zavzeto zagovarja uporabo zdravil, priporoča pa tudi druge prijeme: vaje in prehranske ukrepe, ki so se v dolgoletni praksi pokazali kot učinkoviti. Poleg tega svetuje, kako izbrati pravega strokovnjaka, ki bo bolniku znal pomagati (glej okvirček).

Nočejo biti "nori"
Da nas ne bo zaneslo, tudi v Ameriki občutek sramu, ki je povezan z duševno boleznijo, še vedno preprečuje mnogim, da bi poiskali pomoč. Nočejo biti "nori", "neumni", "defektni" ali kako drugače označeni. Pomoč še vedno najpogosteje poiščejo tedaj, ko sami ali njihovi najbližji ne morejo več prenašati trpljenja. Zdi se, da naklonjenost do psihiatrične pomoči narašča z velikostjo družbenih skupin, njihovo vključenostjo v moderno, zlasti mestno življenje in morda tudi z dekadenco, ki je največ srečamo prav v velikih mestih. Zdaj že vsi vemo, da vrhunskih uspehov v športu skorajda ni mogoče doseči brez pomoči in podpore psihologov in psihiatrov. Tu pa nastopi druga, manj privlačna stran medalje.

Vsem nam nekaj manjka
Ko sprejmemo prepričanje, da vsem nam nekaj manjka in da smo vsi bolj ali manj bolni, postanemo del neskončne množice potencialnih uporabnikov psihiatrije in s tem širokega arzenala zdravil, ki jih ta ponuja za rešitev skoraj vseh težav. Če vemo, da so omenjene duševne bolezni precej bolj kronične kot akutne narave, je jasno, ne pretiravamo, če sklenemo, da vsaj polovica prebivalstva pomeni večna lovišča za navezo farmacevtska industrija-psihiatrija.
Članek se nadaljuje »


Sonja Kapun

Sonja Kapun dr. med. spec. interne medicine

Postavi vprašanje

Olja Repež

Olja Repež osebna stilistka (Image Consultant)

Postavi vprašanje

Andrej Repež

asis. dr. Andrej Repež dr. med. spec. plastične, rekonstruktivne in estetske kirurgije

Vsi Viva strokovnjaki