Homoseksualnost

Večina še podlega predsodkom

Če čutimo odpor do homoseksualnosti, a v sebi ne moremo odkriti sledu vpliva družbenih predsodkov, smo v svojem razvoju morda prišli do točke, ko bi se bilo dobro vprašati, ali ni to zgolj strah pred nečim, česar si ne upamo priznati.

Pred leti sta Američana Beverly Greene in Gregory M. Herek objavila zbirko študij z naslovom Psihologija ženske in moške homoseksualnosti, v kateri sta preučevala moško in žensko homoseksualno usmeritev. Knjiga je zbirka teorije, rezultatov znanstvenih raziskav in izkušenj klinične prakse. Laičnim bralcem ponuja oporo pri razvijanju strpnosti do različnosti. Usmerjena je v socialno psihologijo vsakodnevnega življenja in izhaja iz dejstva, da je v družbah z višjo ravnjo zaščite posameznikovih pravic stališče, ki prikazuje homoseksualnost kot bolezen, večinoma opuščeno. Avtorja kljub temu priznavata, da je več storjenega na področju teorije in znanosti kot v vsakodnevnem življenju. Vseeno pa je dejstvo, da je diagnoza "homoseksualna motnja" izločena iz psihiatrične terminologije, velik korak, ko gre za pravice homoseksualnih oseb.

Manjšinska subkultura

V ZDA in v zahodnoevropskih državah je priznana homoseksualna kultura, ki v določeni meri lajša enega od najtežjih osebnih problemov - odstopanje od večinske heteroseksualne kulture in javno identificiranje lastnih homoseksualnih nagnjenj. Toda tudi v Ameriki ni vse lahko in enostavno - večinska kultura je še naprej represivna. Obstanek homoseksualne kulture je v ameriški in drugih javnosti možen samo, če njeni pripadniki sprejmejo status manjšinske subkulture. Šele iz takega položaja se lahko borijo za pridobivanje zaščite, ki jo imajo druge manjšine (etnične, religiozne, kulturne).

Kadarkoli v življenju

Tako se je ustalilo mnenje, da danes ne zadostuje več priznanje, da je (s stališča psihologije) moška in ženska homoseksualna usmeritev v okviru normalnega. Znanost namreč sporoča, da razvoja homoseksualnih oseb ni mogoče pojasniti ne s psihosomatskim nasledstvom in tudi ne samo z delovanjem družbenega okolja. Poleg tega se posamezniki spreminjajo vse življenje. Odraslost še ne pomeni konca razvoja. A. R. D. Angelli pravi, da lahko oseba kadarkoli v življenju začuti čustveno privlačnost do istega spola in razvije homoseksualnost. "Edino, kar je tu patološkega, je homofobičnost večine."

Stigma bolezni in perverznosti?

Heteroseksualni ljudje se utegnejo zgroziti ob možnosti bližine homoseksualnih, a tudi homoseksualci lahko občutijo enak strah, ki se izraža v obliki odvratnosti do samih sebe. Oboji se v svojem doživljanju srečujejo s ponotranjenim, z vzgojo pridobljenim negativnim odnosom do homoseksualnosti.
Pri nas je položaj podoben. Leta aktivizma in ukvarjanja z osveščanjem javnosti o pravici do drugačnosti počasi vnašajo spremembe v družbeno atmosfero. Ljudje, ki delujejo v takih skupinah, menijo, da je najpomembnejše iz homoseksualne usmeritve odstraniti stigmo težke bolezni in perverznosti, to pa je pri množici trdovratnih predsodkov, ki jim večina tako ali drugače podlega, pogosto zelo težko.

Biologi z Univerze v Harvardu so odkrili skupino živih bitij, ki vsebuje samo ženske primerke in se že 40 milijonov let uspešno razmnožuje brez moškega spola. Gre za majhne vodne živali, bdelloide, ki so se skozi evolucijo s prilagajanjem posameznim okoljem razvile v več kot tristo vrst. Znanstvenika Benjamin Normak in Olivia Judson sta izjavila, da je povsem možno, da so bdelloidi našli način, kako imeti vse prednosti seksa brez grobe realnosti obstoja dveh spolov.