Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

*** Show Paged

Prihod prvega otroka


(stran 2 od 3)



ČUSTVA NA NIČLI
Naslednji kritični vidik partnerskih odnosov je čustveno ozračje. Ljudje najintenzivnejša čustva doživljamo v kontekstu tesnih medsebojnih odnosov; čustva, ki jih ima en partner, se, posredno ali neposredno, prenašajo na drugega. S prihodom otroka zaradi povečanega obsega nalog in manj priložnosti za intimnosti čustveno ozračje v partnerskem odnosu navadno upade. Partnerja si izmenjujeta manj pozitivnih (naklonjenost) in več negativnih (prepiranje, trenja) interakcij. S tem je pomembno povezana tudi četrta sprememba, ki zadeva občutke partnerjev o zadovoljstvu z medsebojnim odnosom. Tu so značilne razlike med spoloma. V splošnem so po prihodu otroka s partnerskim odnosom bolj nezadovoljne mamice, zaradi prej opisanih sprememb predvsem v prvih mesecih po porodu. Očetom pa, na drugi strani, zadovoljstvo z odnosom navadno upade leto dni po rojstvu otroka, kar je povsem razumljivo, saj med porodniškim dopustom partnerke v nego otroka niso bili tako intenzivno vključeni kot morajo biti zdaj, ko sta v službi oba.

PRED PREIZKUŠNJO
Iz vsega povedanega torej lahko sklepamo, da je partnersko razmerje po prihodu otroka postavljeno pred veliko preizkušnjo. Zadovoljstvo z odnosom največkrat upade, časa za nežnosti, intimnosti in druge drobne radosti, ki jih prinaša partnerstvo, so začasno postavljene na drugi tir. Je problem res tako resen? V luči izsledkov raziskav, ki kažejo, da je vsaj polovica novopečenih staršev po prihodu otroka manj zadovoljna s partnerjem; da tretjina do polovica novopečenih staršev izkusi vsaj toliko stresa v medsebojnem odnosu kot tisti, ki obiskujejo zakonske svetovalce; da se eden od osmih parov loči, še preden otrok doseže starost 18 mesecev, morda res. Nikakor pa ne v luči dejstva, da se je treba teh problemov zavedati in jih reševati, namesto da si pred njimi zatiskamo oči. V dobro partnerjev in predvsem v dobro otroka.

V "prehodni fazi" morata partnerja, ki postaneta starša, oziroma par, ki postane družina, na novo opredeliti svoj odnos in odkriti nove načine zbliževanja. Zavedanje, da problem obstaja, je prvi korak. Zavedanje, da starša potrebujeta kakovostni čas zase, če želita prav takšnega ponujati otroku, je drugi. In zavedanje, da otrok ni problem, ki bi partnerski odnos zaviral, marveč darilo, ki lahko odnos, če se tega pravilno lotimo, poglablja in krepi, tretji.

POT NA BOLJE
Kako torej iz labirinta pomanjkanja časa, stresa, utrujenosti in kronične slabe vesti zaradi (domnevne) nezmožnosti zadovoljevanja potrebe po partnerskem sožitju na eni in kakovostnem družinskem življenju na drugi strani? Partnerja morata za začetek odgovoriti na povsem preprosta vprašanja: kaj sta cenila drug na drugem pred prihodom otroka? Kaj sta pričakovala od družinskega življenja? Kako in zakaj sta drug drugega razočarala? Kakšne spremembe so potrebne v odnosu? Kaj pričakujeta drug od drugega v prihodnje? Če vemo, kaj pričakujemo od partnerja in odnosa, se bomo lažje spopadli s problemi. Naslednji pomemben korak je priznanje obeh partnerjev, da se je življenje s prihodom otroka korenito spremenilo. Odnos med partnerjema je začasno prestavljen na drugi tir - in temu se ni mogoče izogniti. To seveda ne pomeni, da lahko partnerja začasno zamrznemo in ga čez nekaj mesecev ali celo let znova ogrejemo v mikrovalovni pečici, pri tem pa pričakujemo takojšnjo voljnost in toplino. Priznanje, da je nastopila sprememba, je osnova nadgradnje partnerske zveze in načrtovanja njenega utrjevanja.

Še vedno velja staro zlato pravilo, da je ena od osnov vzdrževanja stabilnega razmerja - pogovor. Pa ne nenehen pogovor o plenicah, mleku, dojenju, pomanjkanju spanja. Sprošča, pomirja in zbližuje pogovor o odnosu, o stvareh, ki partnerja združujejo in osrečujejo, o skupnih interesih, o načrtih ...Skupno opravljanje stvari je tudi eden od načinov (vnovičnega) zbližanja s partnerjem. Kot smo omenili na začetku prispevka, starši tradicionalno delijo naloge, da bi jim bili pravočasno in v vsem obsegu kos. Toda zabavnejše je, če se večine opravil lotita skupaj. Kuhanje večerje, pospravljanje posode drug ob drugem z dotikanjem ramen, hranjenje in kopanje otroka, masaža partnerja, ki medtem prebira otroku pravljico, prijateljski pogovor med vožnjo otroka v vrtec, držanje za roke med sprehodom, vse to so stvari, ki jih lahko počneta skupaj in hkrati skupaj z otrokom.
Čas zase je naslednji način premagovanja stresa, ki ga prinaša starševstvo. Starša potrebujeta tudi čas zase - in samo zase. Čas za zabavo, intimnosti. Načrtujta redne skupne večere: enkrat na teden ali enkrat na mesec najemita varuško. Pojdita na večerjo, v kino, na sprehod. Ko otrok spi, ne prižgita televizije, ampak se raje ukvarjajta drug z drugim. V kopeli, v postelji, za mizo ob prijetnem pogovoru.Pomemben je tudi čas, ki ga ima vsakdo od partnerjev povsem zase. Pogosto se dogaja, da s prihodom otroka eden ali oba starša povsem opustita dejavnosti, ki sta jih opravljala nekoč. Šport, obisk kozmetičnega ali masažnega salona, večeri s prijatelji, sprehodi, obiski knjižnic, muzejev ... vse to so prijetna opravila, ki sproščajo in vračajo energijo enemu partnerju ter to energijo pozitivno prenašajo na drugega.

Starša pa povezuje tudi čas, ki ga vsa družina preživi skupaj. Igranje skrivalnic, monopolija, peka piškotov, sajenje rož ... vse to in še marsikaj so opravila, ki vključujejo starša in otroka ter sproščajo in zabavajo hkrati.
Članek se nadaljuje »


Vam je �lanek v�e�?


Povezano

trstsdsd