Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Ločitev od partnerja ne sme biti tudi ločitev od otroka


(stran 7 od 7)


ODZIVI PO STAROSTNIH OBDOBJIH

Otroci se na stres odzivajo različno, pač odvisno od njihove starosti, zato se tudi znaki stresa razlikujejo po posameznih starostnih obdobjih.

Od rojstva do drugega leta starosti
V obdobju od rojstva do drugega leta starosti otroci potrebujejo usklajenost in rutino, pomirjeni so v okolju in med ljudmi, ki jih poznajo. Malčka zelo razburijo spremembe urnika, številne spremembe in nagle ločitve. Opozorilni znaki, da je malček razdražen, so naraščajoč nemir, jok ter spremembe prehranjevalnih ali spalnih navad. Otroci iz te starostne skupine so zelo občutljivi na ločitev. Ločitvena tesnoba ima lahko za posledico odmaknjenost, pasivnost in druge oblike vedenja, ki za otroka predtem ni bilo značilno.

Od drugega od četrtega leta
Tudi otroci v starosti od drugega do četrtega leta potrebujejo usklajeno vedenje staršev in nego, ker pa v tem obdobju razvijejo dolgoročni spomin in govorne spretnosti, se že bolj zanašajo nase. Znaka, da je otrok iz te starostne skupine pod stresom, sta nenehna skrb zaradi ločitve in regresija, ki se kaže v obliki sesanje prsta, mokrenje postelje ali težav s spanjem. Pojavita se lahko tudi nemir in jeza na enega od staršev. Predšolski otrok utegne tudi pogosto jokati, se vključevati v merjenja moči, regresirati v obnašanje mlajših otrok ali imeti izbruhe jeze.

Od šestega do osmega leta
Otroci med šestim in osmim letom, da bi dobili zagotovilo, da so ljubljeni, potrebujejo kakovostno preživljanje časa z vsakim staršem posebej. Pravičnost postane pomembna tema, otrok pogosto želi, da oba starša z njim preživita enako količino časa. Otroke te starosti zanima tudi to, kdo je kriv za ločitev. Če otrok izraža upanje, da se bo družina spet združila, je treba poskrbeti, da bo dovolj časa ločeno preživel z vsakim staršem posebej, saj mu bo to pomagalo sprejeti realnost. Občutje nesreče se lahko izraža kot žalost, jeza ali agresivnost. Otrok utegne imeti težave s prijatelji ali v šoli, stres pa lahko dobi tudi fizično obliko, denimo bolečine v želodcu ali glavobol.

Od devetega do dvanajstega leta
Otroci, stari od devet do dvanajst let so bolj vključeni v dejavnosti, ki niso povezane s starši. Če ločena starša živita blizu eden drugemu, lahko časovno enaka delitev otroka še vedno deluje, vendar otroci te starosti že potrebujejo bolj razdelan urnik preživljanja časa z vsakim staršem posebej, takšen, ki se ujema z njihovimi spremenjenimi prioritetami. Šola, različne interesne dejavnosti in prijatelji so zanje pomembnejši. Otrok utegne zavračati to, da bi preživljal enako količino časa z vsakim od staršev; pogosto se postavi na eno ali drugo stran. Starši lahko pričakujejo tako obnašanje in ga ne smejo jemati pretirano osebno. Opozorilni znaki stresa so v tej starostni skupini težave z vrstniki, osamljenost, depresivnost, jeza, težave z učenjem ter fizični simptomi, kot so glavobol in bolečine v želodcu. V tej starosti se lahko pojavi tudi zamenjava vlog; otrok se počuti primoran podpirati ali skrbeti za čustveno razrvanega starša na račun lastnega čustvenega stanja. To za otroka ni zdrava situacija. Roditelj, ki opazi zamenjavo vlog v družini, mora poiskati način, da bo otrok našel čustveno podporo v drugi odrasli osebi, in to breme odvzeti otroku.

Od dvanajstega do petnajstega leta
Otroci v starostni skupini od dvanajst do petnajst let potrebujejo usklajeno podporo obeh staršev, vendar se utegne zgoditi, da zavrnejo enako časovno delitev med oba starša. Za ločitev utegnejo neposredno kriviti enega ali oba starša. Pogosto razvijejo nadzirajoče obnašanje, tako da zahtevajo, da živijo pri enem od staršev ali da stalno zamenjujejo kraj bivanja. Depresija, slaba volja, slab uspeh v šoli, zloraba alkohola ali drugih drog, prezgodnja spolna dejavnost ali kronično uporniško obnašanje so vse po vrsti signali, da ima najstnik težave. Ne glede na to, ali je to povezano z ločitvijo ali ne, gre za resne težave, ki ogrožajo najstnikovo dobro počutje in zahtevajo zunanjo pomoč.

Od petnajstega do osemnajstega leta
Najstniki v starostni skupini od petnajst do osemnajst let se osredotočijo na vzpostavljanje svoje neodvisnosti ter na družbene in šolske dejavnosti; do težav svojih staršev postanejo nestrpni. Čeprav najstnik še vedno potrebuje podporo staršev, ga njihove težave ne skrbijo več tako zelo. Čeprav si najstniki želijo, da bi bili njihovi starši srečni, imajo navadno precej mešane občutke, če se ti videvajo z drugimi partnerji. Pri tem lahko občutijo, da bi bilo odobravanje novega partnerja nelojalno do drugega starša. Redni pogovori z najstnikom o njegovih čustvih so zelo koristni. Starejši najstniki, ki potrebujejo pomoč, imajo pogosto vedenjske probleme, depresijo, slab učni uspeh, bežijo od doma ali se zapletejo v težave s policijo.



Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

pomoč , bolečina , otrok , stres , ločitev , razveza , trpljenje , partnerski konflikt , starševstvo , družinski odnosi

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.