Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Ločitev od partnerja ne sme biti tudi ločitev od otroka


(stran 3 od 7)



Ločitev je za otroka hud stres

Tudi najbolj prijateljska ločitev je za otroka težka izkušnja, saj se spremeni njegov najbolj temeljni varnostni sistem - družina. Ločitev prinaša s seboj veliko sprememb in občutek izgube. Otroci obžalujejo izgubo družine in zlasti izgubo enega od staršev. To je vzrok, da nekateri otroci, tudi potem, ko jim je bila dokončnost ločitve razložena, še vedno upajo, da bodo njihovi starši nekega dne spet skupaj. Žalovanje za izgubo družine je normalno in prilagoditev otroka na ločitev staršev zahteva kar nekaj časa. Nekateri čustveni in vedenjski odzivi na stres, ki ga povzroči ločitev, lahko trajajo mesece ali celo leta, drugi pa so začasni in trajajo samo toliko časa, dokler se situacija ne stabilizira in vzpostavi otrokova vsakodnevna rutina. Vsekakor je treba paziti na znake, ki jih otrok oddaja glede svojih čustev, kajti samo tako mu lahko pomagamo, da se bo z njimi spopadel in jih tudi premagal. Znakov, da je otrok pod hudim stresom, ni vedno lahko prepoznati. Kratkotrajne vedenjske spremembe, kot so nihanje razpoloženja, spremembe v spalnih navadah in močenje postelje, so lahko znaki stresa. Nekateri otroci imajo tudi fizične težave, kot so bolečina v trebuhu, glavobol, motnje koncentracije in učne težave, drugi pa se odmaknejo iz družbe in veliko časa preživijo sami. Mlajši otroci kažejo znake stresa s prevzemanjem novih navad, kot je sesanje prsta ali vrtanje po nosu, starejši pa utegnejo začeti z laganjem ali upiranjem avtoriteti. Okrepi se tudi naravna značajska nagnjenost: plahi otroci lahko postanejo še bolj plašni, agresivni pa še agresivnejši.


Večinoma so otrokove čustvene skrbi in težave, ki sledijo ločitvi, začasne in ni nujno, da napovedujejo trajne težave, toda le, če se z njimi ukvarjamo z vso potrebno občutljivostjo. Pomembno je, da prepoznamo opozorilne znake stresa, značilne za otrokovo starostno skupino, in se posvetujemo z otroškim zdravnikom ali terapevtom, ki bo dal navodila, kako se spopasti z otrokovimi težavami. Številni dejavniki, ki pomagajo otrokom, da so emocionalno zdravi v nedotaknjeni družini, veljajo tudi za otroke v ločeni družini. Z dobro podporo se lahko otroci zelo dobro prilagodijo ločitvi staršev.

Kako pomagati otroku

Negativne posledice ločitve na otroke so k sreči najpogosteje začasne in izvirajo iz dejstva, da starši zaradi lastnih težav ne namenjajo dovolj pozornosti otrokom. Starši v času ločitve preusmerijo pozornost z otrok na svoje težave, zaradi česar so negativne posledice tako rekoč neizogibne. Težave z otroki lahko preprečimo tako, da si ne dovolimo, da bi nas negativna izkušnja povsem prevzela, in da se z otrokom ukvarjamo tako, kot smo se prej. Poskrbeti moramo, da je otrok v družbi prijateljev, da opravi vse šolske obveznosti in da imamo čas, da se z otrokom pogovarjamo. Tudi knjige so odlično pomagalo, saj dajejo otroku priložnost, da se identificira z junaki v stresnih situacijah, in se od njih uči, kako se spopasti s stresom.
Za otroka si vsak dan vzemite dovolj časa. S tem, ko si določite čas za otroka, ga pomirite in zmanjšate njegovo tesnobo. Če si otrok želi pogovora z vami ali samo to, da je z vami v isti sobi, mu bodite na voljo. S tem, ko pokažete zanimanje za otrokovo življenje - ne glede na njegovo starost - mu sporočate, da je za vas pomemben.

Spodbudite otroka, da se čimbolj odkrito pogovarja o svojih čustvih, pozitivnih in negativnih. Naj to postane trajen proces. Tudi ko otrok postane starejši, je ta "kakovostni čas" zelo pomemben. Pogovor z otrokom o tem, kaj razmišlja, mu sporoča, da ste ga pripravljeni poslušati, obenem pa prav skozi pogovor lahko opazite zgodnje znake stresa ali depresivnosti, preden se spremenijo v težje probleme. Z otrokom sedite, ko ste mirni, in ga spodbudite, naj pove čimveč o tem, kar čuti in misli. Naj to postane stalna praksa. Povsem razumljivo je, da imajo otroci številna vprašanja o ločitvi. Pogosto se počutijo krive in si predstavljajo, da so oni povzročili problem, zlasti če so kdaj slišali starše, da se prepirajo o njih. Otroci so jezni ali prestrašeni. Lahko jih skrbi, da bodo zapuščeni ali "ločeni" od staršev. Nekateri otroci so sposobni ubesediti svoja čustva, kar je odvisno od njihove starosti in razvoja, drugi pa nimajo besed. Namesto tega ta čustva prenesejo v obnašanje, ki včasih postane sovražno in jezno, spet drugi delujejo depresivno. Za otroka, ki hodi v šolo, se to lahko kaže v obliki popuščanja v šoli ali izgube interesa za različne dejavnosti. Pri mlajšem otroku se čustva izražajo tudi pri igri. Morda je mikavno reči otroku, naj tega ne občuti, vendar tega ne storite. Otroci, tako kot tudi odrasli, imajo pravico do čustev. Če bodo začutili, da jim hočete vsiliti "srečen obraz", z vami ne bodo pripravljeni deliti svojih čustev. Če opazite, da so spremembe v otrokovem obnašanju trajne in da je otrok pretirano tesnoben, je čas za terapevtovo pomoč.
Članek se nadaljuje »


Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

pomoč , bolečina , otrok , stres , ločitev , razveza , trpljenje , partnerski konflikt , starševstvo , družinski odnosi

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.