Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

S hipnozo do samozavesti

Hipnoza in podobna stanja

Hipnoza že od nekdaj nosi v sebi pridih skrivnostnosti in magičnosti. Čeprav danes že lahko govorimo, da je pojav dodobra raziskan in ostaja le malo skrivnosti, ki jih raziskovalci ne bi odkrili, pa si večina laikov niti približno ne predstavlja, kaj hipnoza pravzaprav je. O hipnozi govorimo takrat, ko hipnotizer pripelje oz. poglobi posameznika v sproščeno in hipnotično stanje; slednje lahko variira od lažjih hipnotičnih stanj, v katerih se človek zaveda pravzaprav vsega, do globokih, kjer je zavest posameznika popolnoma izključena. Hipnotizirana oseba je izredno dojemljiva za hipnotizerjeva (psihologova) navodila in sugestije. V takih stanjih skuša psiholog prek sugestije vplivati na nekatere komponente osebnosti ali čustev človeka, ki je želel biti hipnotiziran.
Mnogi “šovi”, v katerih hipnotizerji s pomočjo hipnoze pripravijo udeležence k izvajanju nelogičnih, smešnih in komičnih dejanj, samo še poslabšujejo kritičnost pogleda na ta pojav in vzbujajo pri ljudeh prepričanje, da je hipnoza nekaj nadnaravnega. Tovrstne predstave ne oblikujejo pravih stališč ljudi do hipnoze, saj večina ob gledanju dobi občutek, da lahko hipnotizer po mili volji manipulira z udeležencem in da je na ta način udeleženec v situaciji popolnoma pasiven. Nekateri gredo v svojih prepričanjih celo do razmišljanja o tem, kako lahko hipnotizer stanje hipnoze zlorablja za različne sebične namene. V zadnjih letih se spet budi močnejše zanimanje za hipnozo, znanje o njej in uporaba pa sta stara že več stoletij. Res je, da je v času, ko je na Dunaju deloval najbolj znan psiholog in psihiater Sigmund Freud, pa tudi že nekaj desetletij prej, ta pojav začel tudi strokovno zanimati zdravnike in bodoče psihologe, ki so v metodi iskali možnosti terapevtskih učinkov.

Človeka, ki nikoli ne bi bil hipnotiziran, ni
Hipnoza je zelo naraven pojav, prav tako hipnotična stanja. Pogosto naredimo nekatere stvari v stanju hipnoze, pa se tega sploh ne zavedamo. Vsi se spominjamo, kako nas je mama kot otroke uspavala, nam v zadnjih trenutkih, preden smo utonili v sanje, pela uspavanko, nas ponavljajoče božala po laseh ali po hrbtu. Vse to nam je tako godilo, da smo počasi zdrsnili v sen, ta sen pa pravzaprav ni bil nič drugega kot stanje hipnoze.
Podobno zjutraj na poti od doma na delovno mesto v avtu pogosto tako vneto premišljujemo o stvareh ali problemu, ki nas čaka v službi, da se pravzaprav sploh ne zavemo, kdaj smo do tja prispeli, ali pa zapeljemo z avtoceste na tisti izvoz, kjer vsako jutro izstopimo na poti v službo, čeprav se odpravljamo na povsem drug konec mesta. Tudi to so stanja, ki so podobna hipnozi.

O tem pogosto govorijo športniki, ki so ob dobri psihični pripravi pred nastopom, predvsem v času tekmovanj, v nekih drugačnih stanjih, ko popolnoma izključijo vse okolje in so osredotočeni samo na  vratca, ki se jim približujejo, na koš, na katerega so vrgli žogo, ipd. Takrat pogosto rečejo, da so “in the zone”. Tudi to so hipnotična stanja, čeprav v njih ni nič magičnega. Če bi povzeli in nekoliko poenostavili pojem hipnotičnih stanj, lahko rečemo, da gre pri pojavu za izjemno osredotočenost, koncentracijo pozornosti. Podobno se počuti tudi pevec, ki ob petju svoje najljubše pesmi na odru tako globoko doživi neko odmaknjeno stanje, da ne vidi in ne sliši ničesar, kar se dogaja okrog njega, razen zvočne spremljave glasbenikov. V takem trenutku je človek osredotočen samo na eno stvar, od vsega ostalega se odmakne, vidi, sliši in čuti samo tisto, kar je zanj nujno potrebno, vse drugo je daleč stran.

Prav ta stanja pa so v številnih dejavnostih zaželena. Andraž Vehovar je na olimpijskih igrah v Atlanti na reki Occoe dvakrat doživel taka stanja in rezultat sta bili tudi obe brezhibni vožnji ter srebrna medalja. V zadnjih trenutkih je pozoren opazovalec lahko v njegovih očeh opazil praznino, kot da so odsotne, saj niso več spremljaje širokega dogajanja, pač pa le progo, vratca in kajak. Podobno “pade v trans” smučarski skakalec Robi Kranjec, tik preden se spusti po zaletišču ali ko uživa v letenju na velikanki, pa tudi smučar, ko se požene iz štartne vežice. Prav tako je zagotovo občutil svoj izjemni tek na 100 m letošnji kralj atletike, šprinter Usain Bolt, tek, ki ga je okronal s svetovnim rekordom.

Uporaba navodil in sugestij
O hipnozi govorimo takrat, ko hipnotizer pripelje oz. poglobi posameznika v sproščeno in hipnotično stanje; slednje lahko variira od lažjih hipnotičnih stanj, v katerih se človek zaveda pravzaprav vsega, do globokih, kjer je zavest posameznika popolnoma izključena. Hipnotizirana oseba je izredno dojemljiva za hipnotizerjeva (psihologova) navodila in sugestije. V takih stanjih skuša psiholog prek sugestije vplivati na nekatere komponente osebnosti ali čustev človeka, ki je želel biti hipnotiziran. Hipnoza, avtohipnoza, sugestija in avtosugestija so v športu pogosto uporabljene tehnike psihične priprave. Največkrat v stanju hipnoze krepimo posameznikovo samozavest. Športniku na primer dajemo post-hipnotična navodila v smislu: “Ko se bo začela tekma, boš popolnoma miren in zbran. Vedel boš, da si dobro pripravljen in da ti bo uspel res odličen nastop.” Z večkratnim ponavljanjem post-hipnotičnih sugestij te začnejo v predvideni situaciji (nezavedno) delovati in pri športniku ustvarjajo zaželena stanja. Smučarskemu skakalcu tako na primer sugeriramo, da bo tik pred skokom popolnoma miren in osredotočen, da se bo počutil lahkega kot galeb, ki ga veter nese daleč v daljavo.

Članek se nadaljuje »


Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

šport , terapija , samozavest , sprostitev , sugestija , športnik , psiholog , hipnoza , avtohipnoza , hipnotizer

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.