Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Nezvestoba: boleča preizkušnja partnerske zveze

Med napačnimi rjuhami

Za afere smo "opremljeni" vsi. Razlogi, da se na nekoga čustveno navežemo, v "najslabšem" primeru pa celo zaljubimo, so na moč preprosti: posluh za naše potrebe in želje, pripravljenost za pogovor, skrbnost, spoštovanje, zanimanje ... Je to opozorilo, da je v primarni partnerski zvezi nekaj zelo narobe - ali zgolj nepremišljen prekršek, ki ga je najbolje čimprej končati?

ZAKAJ IN KAKO PRIDE DO AFERE?

Afere se pogosto začnejo s privlačnostjo človeka, ki ga dokaj dobro poznamo in s katerim prebijemo določen čas. Toda samo spolna privlačnost oziroma seks navadno nista osnovna vzvoda varanja; za afero morajo biti izpolnjeni še nekateri drugi pogoji. Prvi je nezadovoljstvo z obstoječo zvezo, ki izhaja iz tega, da eden od partnerjev nima zadovoljenih določenih čustvenih potreb. Občutki, kot sta razočaranje in osamljenost, nas vodijo k temu, da prebijemo vse več časa z osebo, ki zadovolji naše čustvene potrebe. Dodatna dejavnika sta pogovor in pozornost, ki ju v partnerski zvezi primanjkuje, v "prepovedani" pa ju je dovolj. Seks je potemtakem samo neizogibna posledica, čeprav so dejavnosti med rjuhami navadno najboljše prav v kombinaciji z dobrim pogovorom in pozornostjo. Skrbnost (potencialnega) ljubimca, spoštovanje, zanimanje ipd. so stvari, zaradi katerih se s tem človekom počutimo bolj povezani kot s svojim pravim partnerjem.

Čas, energija in misli, usmerjeni v nov odnos, pa samodejno prispevajo k še večjemu občutku nepovezanosti in razočaranja v primarnem odnosu. Ti razlogi tudi govorijo v prid dejstvu, da najpogosteje grešimo s prijatelji in sodelavci, ki znajo najbolje zadovoljiti pomembne čustvene potrebe. Enako velja za popolne neznance v svetu interneta, klepetalnic in elektronske pošte, ki učinkovito potešijo našo željo po pogovoru. Se s partnerjem pogovarjata tako pogosto in tako globoko kot z ljudmi na spletu? Če ne, bodita pozorna. Spletne afere namreč postajajo eno od najnevarnejših tveganj spletne industrije. In ne nazadnje, varanje je tudi kulturno pogojeno; živimo v družbi, ki ne podpira zakonske zveze in dolgoročne pripadnosti monogamnemu razmerju. Mediji nas zasipajo z dvoumnimi sporočili. Naključni seks je vodilo hollywoodske filmske mašinerije. Upoštevanje moralnih vrednot ni pravilo; nekateri med nami si sploh nikdar niso vzeli časa, da bi odkrili, katere so njihove središčne vrednote, in prav zato so še bolj dojemljivi za zunanja pričakovanja in pritiske.

Afere se med seboj razlikujejo. Nekatere so samo za eno noč. Navadno se zgodijo, ko je partner na potovanju ali ko gre eden od partnerjev sam na zabavo. Ti razmeroma "neljubeči" skoki čez plot se največkrat zgodijo, kadar pod vplivom alkohola izgubimo nadzor. Spet druge afere se začnejo kot ljubeče, platonsko prijateljstvo in se z leti razvijejo v popoln odnos, ki rešuje večino čustvenih in praktičnih problemov. Takšni odnosi utegnejo postati tako popolni in vztrajni, da se partnerja dejansko ločita in ljubimca poročita. Večina afer pa je, tako kot vse drugo v življenju, nekje vmes.


ŠEST KORAKOV K OZDRAVITVI

V idealnem primeru bi se morala afera končati v šestih korakih.

Prvi korak: razkritje greha partnerju

Večina tistih, ki varajo, si želi, da partner ne bi odkril afere, in le redki so tisti, ki jo dejansko priznajo. Razloga za to sta dva: na eni strani se želijo izogniti grozi, ki jo prinaša razkritje, in s tem partnerju prihraniti bolečo izkušnjo, na drugi želijo nadaljevati z afero tako dolgo, dokler jim zadovoljuje čustvene potrebe, ki jih partnerska zveza ali zakon ne more več. (Čeprav je dokazano, da skoraj v vsaki aferi pride čas, ko nezvesti partner ugotovi, da se je afera izpela ali da ni bilo dobro, da se je sploh začela. V nekaterih primerih razmerje prekine ljubimec, ki ugotovi, da naključni partner ne zadovoljuje njegovih/njenih pričakovanj. V drugih primerih jo prekine tisti, ki vara, in to takrat, ko slabe plati afere pretehtajo dobre.

Želja nezvestega človeka, da bi počel "prave" stvari, je torej samo izgovor; pravi razlog je navadno ta, da afera prinaša več nevšečnosti kot koristi). V večini primerov se torej afere končajo potihem in ostanejo za vedno prikrite. Toda za uspeh zakona je nujna poštenost; prikrivanje (minule) nezvestobe naredi partnersko zvezo neiskreno ter zavira čustveno bližino in intimnost. Če torej partnerju priznamo skok čez plot (ali ga odkrije sam), bodimo pripravljeni, da nam ne bo več zaupal; prvi odzivi bodo panični in besni, prva misel pa skoraj zagotovo povezana z ločitvijo. Toda ko mine nekaj časa - v povprečju so za to potrebni trije tedni - se večina parov, sploh tisti, ki imajo otroke, vendarle odloči, da bodo ostali skupaj in rešili zvezo.

Drugi korak: prekinitev vseh stikov z ljubimcem.

Za tiste, ki varajo, razkritju afere pogosto sledi zapiranje vase. To je čustvena reakcija na izgubo nečesa, kar ponuja užitek. (Pred podobno preizkušnjo so denimo alkoholiki, ki se zaobljubijo, da ne bodo več pili, in tisti, ki izkusijo smrt ljubljene osebe). Nezvesti partnerji pogrešajo vse, kar so počeli z ljubimcem (zadovoljevanje pomembnih čustvenih potreb), a tudi osebo, ki so jo vzljubili. Najpogostejša čustva, ki jih izražajo po aferi, so jeza, strah in depresija, navadno vsa hkrati in zelo intenzivna. Toda če želimo premagati posledice varanja, se moramo najprej zaobljubiti - sebi in partnerju! -, da z nekdanjim ljubimcem ne bomo več imeli stikov. Če bi jih spet vzpostavili, bi se prebolevanje izgube spet vrnilo na začetek. Zato je pomembno, da smo pošteni; partnerju povemo vse o aferi (če to seveda želi slišati) in mu damo vedeti, da smo se trdno odločili, da si povrnemo njegovo ljubezen. Obljubimo, da bomo odslej vedno govorili resnico o vsakem vidiku našega življenja in da nikdar več ne bomo sedeli na dveh stolih. Poleg tega je prav, da partnerju zaupamo svoj "urnik"; naj bo odslej seznanjen z vsem, kar počnemo čez dan. In končno, čimveč časa prebijta skupaj.

Tretji korak: odlog orožja.

Vsak od partnerjev se mora potruditi in se izogniti jezi, nespoštovanju in postavljanju ultimatov ali celo zahtev. Vsakič, ko sta skupaj, morata narediti vse, kar je v njuni moči, da naredita razmerje varno in prijetno. Pripravljena se morata biti naučiti zadovoljevati čustvene potrebe drug drugega in zagotavljati, da stroški dobrega zakona ne bodo zahtevali osebnega žrtvovanja, marveč le pripravljenost, da ne bosta storila ničesar, kar bi partnerja prizadelo. Sporazumeti se morata, da bosta pri vseh prihodnjih dejanjih upoštevala čustva drugega ter da bo odslej glavno vodilo partnerske zveze - varnost. Seveda morata poskrbeti tudi za to, da bodo pogajanja potekala v prijetnem vzdušju.

Četrti korak: pogovor o konfliktu.

Skupaj morata ugotoviti, kje tičijo razlogi za afero, ter predstaviti osebne poglede nanjo, in to na način, ki je obema razumljiv.

Peti korak: določitev rešitev.

Skupaj poiščita rešitve, jih po potrebi zapišita in določita čas za razmislek o njih.


Šesti korak: izbira rešitve, s katero se oba strinjata.

Če nobena rešitev ne ustreza obema partnerjema, naj si vzameta dodaten čas za premislek.

Namen naštetih korakov je rešiti zakonske konflikte ter ohraniti ljubezen in zaljubljenost. To pa je ne nazadnje skrivnost dobre partnerske zveze: skupno reševanje konfliktov na način, ki zadovolji čustvene potrebe obeh. Za "ozdravitev" partnerske zveze so navadno potrebni trije tedni, pri čemer je pomembno, da partnerja prebijeta čimveč časa skupaj; vsaj petnajst enakomerno razporejenih ur na teden (brez sorodnikov in prijateljev) naj bi se učila zadovoljevati čustvene potrebe.

JE MOGOČE IZBRISATI SPOMIN?

Partnerjeva nezvestoba je ena od najbolj bolečih izkušenj, kar jih lahko doživimo v zakonu. Zato se skoraj vsakdo, ki odkrije, da ga je partner prevaral, počuti izdanega in izrabljenega. Prva misel po odkritju afere je navadno konec partnerske (zakonske) zveze, saj si ne moremo predstavljati, da bi imeli po zlorabljenem zaupanju lahko normalno razmerje s človekom, ki se je še nedavno valjal v drugih rjuhah. Večina afer, kot smo že zapisali, sicer nima za posledico ločitve, a tudi po uspešni spravi še vedno ostajajo grenki priokusi in občutki nezadovoljstva. Oprostimo že, pozabimo zlepa ne. Mnoge spomin na partnerjevo afero preganja še leta ali desetletja. Sprijazniti se moramo, da tega spomina ni mogoče v celoti izbrisati; lahko pa premagamo nezadovoljstvo, ki je z njim povezano. Nezadovoljstvo je najbolj normalen odziv na nekaj, kar nas je prizadelo. A tudi s temi občutki moramo biti previdni; nezadovoljstvo je lahko tudi iracionalen odziv na nekaj, kar ni več prava grožnja, in tako postane večja ovira na poti k sreči kot tisto, česar se v resnici bojimo. Zato je najbolje, da afere nikoli več ne omenjamo. Kadarkoli partnerju očitamo minule napake, namreč naredimo pogovor skrajno neprijeten, poleg tega takšen pogovor ne vodi k rešitvi konflikta. Oklepanju neprijetnih misli samo zato, ker nam to nekako pomaga, psihologi pravijo "sekundarni dobitek": čeprav so misli neprijetne, se jih naš um oklepa zaradi njihove uporabnosti.

Kako kar najbolj zamegliti spomin na afero?

Najprej se moramo zavedati, da več ko je razlogov za nezadovoljstvo, težje ga je premagati. Čustvene asociacije s časom zbledijo, dokler ni novih asociacij na boleči dogodek. Če pa nas partner vnovič prevara, bodo takšne asociacije težje izginile, nezadovoljstvo pa se bo stopnjevalo. Po ponavljajočih se aferah in njihovem premoščanju je nezadovoljstvo skoraj nemogoče preboleti, saj nam čustva govorijo, da v takšni zvezi ni dobro vztrajati.Seveda število afer, ki jih je imel partner v določenem časovnem obdobju, ni edini vzrok razočaranja. V mnogih primerih je afera odkrita, ko še traja, nezvesti partner pa problem dodatno poslabša s tem, da bodisi laže in afero zanika bodisi ostane z ljubimcem ter zapusti partnerja in otroke. Takšno nepremišljeno dejanje je vir dodatnega nezadovoljstva "žrtve", ki mora premagovati neprijetno izkušnjo afere, povrhu pa še bolečino zaradi zavrnitve. In če vse to še ni dovolj, nezvesti partner pogosto razloži, češ da potrebuje "čas, da uredi misli in občutke" - plehek izgovor za to, da bo še nekaj časa okleval med partnerjem in ljubimcem ter tako skušal priti "v stik s svojimi občutki". Še več: ko se ljubimec, in to ni redko, takšnega oklevanja naveliča, partnerja nažene in nezvestež se vrne domov. Kako naj se torej počutimo, ko vemo, da smo bili edina možna izbira? Je možno ustaviti razočaranje in nezadovoljstvo, ki izhaja iz tako groznih in ponižujočih izkušenj?

Nekateri imajo boljši spomin kot drugi

Boljši ko je naš spomin, težje bomo premagali nezadovoljstvo in razočaranje. Bolečih dogodkov sicer ne moremo v celoti pozabiti, lahko pa v naših mislih prevladajo prijetne izkušnje iz bližnje preteklosti, ki nevtralizirajo negativne občutke. Na drugi strani se nezadovoljstvo znova pojavi, kadar nas izkušnja iz sedanjosti spomni na bolečo izkušnjo iz preteklosti. Boleča izkušnja tako vedno tli v ozadju in se pojavi vsakič, kadar pride na površje dokaz o njenem obstoju.


ŠTIRI PRAVILA ''KRPANJA'' ZAKONA PO AFERI

1. pravilo zaščite: izogibajte se temu, da bi bili vir partnerjeve nesreče.
2. Pravilo skrbnosti: zadovoljite partnerjeve najpomembnejše čustvene potrebe. Ključna med njimi ni pogovor; tu so še pozornost, prijateljstvo, spoštovanje in spolna zadovoljitev. V nasprotnem primeru tvegate novo afero.
3. Pravilo časa: partnerju namenite nedeljeno pozornost. Skupaj prebijta najmanj petnajst enakomerno porazdeljenih ur na teden in takrat zadovoljujta vajine čustvene potrebe.
4. Pravilo poštenosti: s partnerjem bodite popolnoma iskreni in odkriti. Vaša poštenost je partnerjeva največja zaščita, ker ve, kaj se z vami dogaja, kaj počnete, koga videvate.


KDAJ JE AFERA IN NE VEČ PLATONSKO RAZMERJE?

Za preskok iz platonskega razmerja v afero morajo biti izpolnjeni trije dejavniki:

1. skrivnostnost ali prikrivanje: kadar se s sodelavcem dobivamo na kavi ali dopisujemo z neznancem prek elektronske pošte in to prikrivamo partnerju, pogosto storimo prvi korak k nezvestobi.

2. Čustvena intimnost: Kadar nekomu zaupamo stvari, ki jih svojemu partnerju ne, je to nevarno, zlasti če govorimo o svojih čustvih in potrebah.

3. Seksualna kemija: Telesni stik, še posebno v kombinaciji s čustvenim dopolnjevanjem, je eden od predpogojev za spolno privlačnost in s tem za nezvestobo.

OPOZORILNI ZNAKI

  • nenehni izgovori za odsotnost z doma,
  • nerazložljiva odsotnost z dela,
  • pretirano nadurno delo,
  • skrivanje listkov kreditnih kartic in računov,
  • sumljiva sporočila na telefonskem odzivniku,
  • partnerjeva nepripravljenost, da bi nam razkril svoj "urnik" in spregovoril o dnevnih dogodkih,
  • pretirana zgroženost nad našo nezaupljivostjo in sumničavostjo,
  • večurno sedenje za računalnikom, zlasti v večernih in nočnih urah,
  • čezmerno dopisovanje z sms-sporočili,
  • telefoniranje v drugem prostoru in s tišjim glasom,
  • problemi s seksom,
  • čustvena razdalja, zapiranje vase, nepripravljenost na pogovor in nežnosti.

POVZETKI RAZISKAVE
GREŠNI SLOVENCI IN SLOVENKE

Viva je med 253 Slovenci (128 moških in 125 žensk) izvedla anketo o varanju, ki je pokazala naslednje:


Sedemnajst odstotkov anketiranih je priznalo, da so že kdaj prevarali svojega (ne nujno sedanjega) partnerja.

Moški "grešijo" občutno pogosteje kot ženske.

Najbolj svobodomiselni in avanturistično naravnani smo od najstniških pa do tridesetih let. Seveda nam skakanje čez plot v poznejših letih ni tuje, kar gre morda pripisati manjšemu številu priložnosti.

Za potencialno prešuštvo so najbolj "na udaru" različni lokali in delovno mesto.

Skoki čez plot so praviloma bežne avanture, ki ne trajajo dolgo (do enega meseca) in očitno služijo le kot osvežitev vsakdanjega monotonega življenja.

Slovenci takšnih dogodivščin v glavnem ne zaupajo partnerju in tega niti ne nameravajo.

Slovenci in Slovenke, ki so afero zaupali partnerju, so doživeli občutno poslabšanje odnosov, v večini do te mere, da se je razmerje končalo.

Ne glede na lastno izkušnjo glede (ne)zvestobe, smo razdeljeni med tem, ali bi partnerju oprostili skok čez plot ali ne.

Med 16. in 30. letom obstaja kar trikrat večja nevarnosti, da vam partner skoči čez plot. Seveda to ne pomeni, da se takšna afera zgodi le enkrat v življenju.

Ljudje z nižjo izobrazbo so zvestejši.

Gorenjci (in deloma Dolenjci) so očitno skopi tudi pri varanju partnerjev. Ni ga čez dober skopuški karakter. Nekoliko svobodnejših nazorov so v Ljubljani - morda tudi zaradi hitrega življenjskega ritma.


Nauk zgodbe? 

Kaj je torej nauk današnjega prispevka? Ta, da smo za afere "opremljeni" vsi. Edina, res edina izjema so ljudje, ki ne znajo zadovoljevati čustvenih potreb drugih. Če ne (z)morete ali ne znate zadovoljiti nikogaršnjih potreb, se v vas ne bo nihče zaljubil. Če pa ima vaš partner kaj ponuditi drugim in vi ne zadovoljite njegovih pomembnih čustvenih potreb, ste v nevarnosti. Edini način, da zvezo zaščitite pred afero, je, da zagotovite, da pogoji zanjo sploh ne obstajajo!

"SKOK ČEZ PLOT JE POVOD ZA LOČITEV, NE NJEN RAZLOG!"
Za nekaj pojasnil o skokih čez plot in razlogih zanje smo se pogovarjali z doc. dr. sci. Slavkom Ziherlom, dr. med., spec. psihiatrije.

Zakaj ljudje varajo oziroma kakšni so psihološki in fiziološki razlogi za skoke čez plot?
Fiziološkega razloga za varanje ni. Seveda je vedno aktualno vprašanje, ali smo ljudje v fiziološkem smislu monogamna bitja, vendar novejše raziskave kažejo, da tudi večina živali, ki smo jih doslej pojmovali kot monogamne, niso monogamne vedno in v vseh situacijah.

Pri ljudeh se je vrednotenje varanja v različnih zgodovinskih obdobjih in v različnih okoljih zelo spreminjalo, odvisno pa je tudi od religije. Katoliška cerkev denimo zelo zagovarja spolno zvestobo, čeprav na začetkih te religije ni bilo tako. Na povsem osebni ravni je to, ali bo prišlo do varanja, odvisno od osebnosti partnerjev in od dogajanj v partnerskem odnosu. Če v partnerskem odnosu ni več čustvene navezanosti, lahko pride do izkoriščanja priložnosti za varanje. Tudi če si partnerja ne ponujata dovolj spoštovanja in ne zadovoljujeta svojih potreb, je to lahko pot v varanje (iskanje zadovoljitve pri drugem). Povod za varanje so lahko tudi težave v spolnosti, ko človek dokazuje samemu sebi, da z njim/njo ni nič narobe.

Zakaj moški varajo pogosteje kot ženske?
Razlogi so zgodovinski in družbeni. Večina družb je v zgodovini podpirala dominantno vlogo moškega. Ženska je bila v človeški zgodovini večinoma v podrejeni vlogi. Preprosto povedano: quod licet Iovi, non licet bovi, kot so dejali Rimljani. Takšno vlogo ženske je v našem okolju pridno vzdrževala Katoliška cerkev. To počne še zdaj, s tem ko prepoveduje kontracepcijo in splav. Žensko potiska zgolj v vlogo matere in jo v tej vlogi resda tudi časti. Da bi pa izključno kot ženska uživala v spolnosti tudi v zunajzakonskem odnosu, to ni dovoljeno in celo velja za hud greh. Ortodoksni islam, v katerem vlada šeriatsko pravo, je še hujši, saj prešuštvo (samo ženske) velja za smrtni greh, kazen zanj pa je kamenjanje do smrti.
K sreči se stvari spreminjajo, vsaj v naši družbi. Ženske imajo skoraj enake pravice glede spolnosti in partnerskih odnosov. Žal posledično ni nič manj varanja in razvez, spremenilo se je le spolno razmerje med partnerji, ki varajo. Zdaj se ženske morda večkrat odločijo za varanje, kot so se, denimo, pred 100 leti. Pravim morda, kajti relevantne raziskave, ki bi to potrdila, še nimamo. Če bi sodil po telefonski anketi Spolno vedenje Slovencev, ki jo je pred časom za Vivo izvedla Ninamedia, se ženske po številu spolnih partnerjev vendarle že približujejo moškim.

Kako pogosto je skok čez plot razlog za ločitev?
Skoki čez plot sami po sebi niso razlog za ločitev, prej bi lahko dejali, da je obratno. Ker sta se partnerja v dolgih letih nesporazumov, ki jih nista znala rešiti, odtujila, je pot za skakanje čez plot na široko odprta. Čeprav je seveda res, da marsikateri par kot razlog za ločitev navede prav partnerjev skok čez plot. Toda to je samo povod za ločitev, in ne razlog.

Naj zveza, v kateri je prišlo da varanja, razpade ali se ohrani?
Odgovor je odvisen od oblike varanja. Če gre za enkraten dogodek, ko se je enemu od partnerjev primerilo, da se je "zaljubil" v drugega človeka, a je že kmalu spoznal, da je šlo zgolj za trenutno zaljubljenost (torej psihozo, ko človek zgubi stik z realnostjo), ni razloga, da bi se partnerja razšla. Toda tudi v takšnem primeru utegne priti do velike težave - kako naj prevarani partner znova dobi zaupanje v partnerja. Kadar pa je varanje posledica ter nekakšen vrhunec dolgotrajnih nesporazumov in prepirov med partnerjema, velja resno razmisliti, ali je še smiselno vztrajati v takem odnosu.
Takšno zvezo je namreč zelo težko ohraniti, saj je zaupanje v partnerja izgubljeno že pred odkritjem varanja. Poudarim naj, da to velja nasploh in v povprečju. Ker je vsak par in torej tudi vsak partner nekaj posebnega, bi v takšnem primeru svetoval, naj par poišče strokovno pomoč in skupaj s strokovnjakom preveri (oziroma preverja, saj gre za dolgotrajen postopek), ali zmoreta dovolj čustvenih motivov za dolgotrajno iskanje izgubljenega zaupanja.

Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

ločitev , nezvestoba , varanje , skok čez plot , ljubimec , partnerski konflikt , partnerski odnosi

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.

Komentarji

24. 02. 2012 17:54:47
Dve trditvi sta povsem protislovni. Najprej piše:

"Če torej partnerju priznamo skok čez plot (ali ga odkrije sam), bodimo pripravljeni, da nam ne bo več zaupal; prvi odzivi bodo panični in besni, prva misel pa skoraj zagotovo povezana z ločitvijo.
Toda ko mine nekaj časa - v povprečju so za to potrebni trije tedni - se večina parov, sploh tisti, ki imajo otroke, vendarle odloči, da bodo ostali skupaj in rešili zvezo."

Potem pa spodaj piše:

"Slovenci in Slovenke, ki so afero zaupali partnerju, so doživeli občutno poslabšanje odnosov, v večini do te mere, da se je razmerje končalo."

To dvoje ne gre skupaj. Najprej piše, da ko se za afero izve, da jih večina ostane skupaj, potem pa ravno nasprotno - da jih večina razmerje konča.