Čustveno opismenjevanje: depresivnost

(Foto: Jupiterimages)

Posledica pogojevanja in samoobtoževanja

Čeprav je depresivnost zelo razširjeno čustvo, ga mnogi ne razumejo dobro, zato imajo težave pri odkrivanju depresije tako pri sebi kot pri drugih. To je razlog, da je za čustveno pismenost pomembno prepoznavati depresivnost in jo razlikovati od drugih čustev. Najprej je tu razlika med čustvenim stanjem depresivnosti in duševno motnjo, ki jo imenujemo depresija. Medtem ko je depresivnost poseben doživljaj, ki ga bomo pozneje podrobneje opisali, je depresija zapletena motnja, ki obsega celo vrsto sprememb. Zanimivo je, da depresivnost ni nujen pogoj za postavitev diagnoze depresija. Ogromno ljudi je obcasno depresivnih, veliko manj pa jih ima tudi depresivno motnjo.

Zgodba iz ordinacije
Ženska v poznih štiridesetih letih je zaradi depresivnosti poiskala pomoč pri psihoterapevtu. Vse se je začelo s tem, ko je dojela, da bodo v podjetju, v katerem je bila zaposlena, zaradi ekonomske krize morda koga odpustili. Ker je o sebi menila, da je težje zaposljiva oseba, se je odločila v službi karseda izkazati in šefom pokazati, da je dragocena delavka, ki bi jo vsekakor morali zadržati. Zato je začela delati še več in delo nositi tudi domov. Že prej je delala veliko, toda zaradi strahu, da bo odpuščena, je presegla vse meje.
Po nekaj mesecih takšnega dela je začutila odpor do službe, podjetja in vsega, kar je s tem povezano. To je še poglobilo njen strah, zato si je še bolj prizadevala, da bi premagala demotivacijo, o kateri je menila, da je začasna. V tem notranjem boju je preživela nekaj tednov, dokler nekega dne preprosto ni zmogla vstati iz postelje. Splošni zdravnik jo je poslal na krajši bolniški stalež, nato je poiskala pomoč pri psihoterapevtu.
Med pogovorom se je obtoževala za svoje stanje, povedala je, da razmišlja o samomoru, in tožila nad občutkom praznine, zato je psihoterapevt ocenil, da njena depresija zahteva zdravljenje z zdravili in morebitno hospitalizacijo. Napotil jo je na nadaljnje zdravljenje v psihiatrični ustanovi, hkrati pa ji je priporocčl, naj po stabilizaciji nadaljuje s psihoterapijo.

Depresivnost posledica samoobtoževanja
Sledi razlika med žalostjo in depresivnostjo. Žalost je pogosto del depresivnega čustva, vendar je ne moremo razložiti samo z žalostjo. Že Sigmund Freud je postavil jasno mejo med tema čustvoma, ki je navadno omejena na to, da depresija obsega samoobtoževanje, ki ga v žalosti ni. Žalost je čustvo, ki nastopi, kadar človek izgubi kaj, kar je zanj nadvse pomembno, vendar pa žalosti ne spremlja samoobtoževanje.

Depresivnost je posledica samoobtoževanja, zato bi lahko dejali, da je depresivnost posledica stališča do sebe. Kakšno je to stališče?

Na osnovi analize notranjega govora in misli o sebi, ki so prisotni v čustvu depresivnosti, lahko sklepamo, da gre za sovražno stališče. Samoobtoževanje lahko pomeni, da je oseba jezna nase, pa tudi, da se prezira ali sovraži. Jeza je odnos do obnašanja in ne do človeka kot takega, zato smo lahko jezni na osebo, ki jo sicer ljubimo; takšen je primer staršev, ki se jezijo na ljubljenega otroka. Toda prezir in sovraštvo sta čustvi, ki sta usmerjeni na samo bit druge osebe. Pri preziru naj oseba ne bi bila vredna spoštovanja, pri sovraštvu pa velja za hudobno, zato preneha biti človek in postane "sovrag".

Medtem ko je čustvo krivde posledica jeze nase zaradi kake napake ali neprimernega ravnanja, depresivnost nastane kot posledica razčlovečenega odnosa do samega sebe. Torej sta prav prezir do sebe in jeza nase čustvi, ki ustvarjata depresivnost. Za doživljanje depresivnosti so torej potrebne psihične strukture, ki omogočajo nastanek prezira in sovraštva do sebe.
Človek postane depresiven, ko dojame, da mu nikoli ne bo uspelo izpolniti pogoja, ki bi iz njega naredil dragocenega človeka in prav zato depresivne osebe sebe preprosto ne vidijo v prihodnosti.

“Če hočeš, da te ljubim, moraš biti tak …”
Številni ljudje menijo, da je depresivnost univerzalna kategorija, nekaj, kar se lahko pojavi pri vsakomur, ne glede na to, v kakšnem okolju in v kakšnem socialno-ekonomskem ter zgodovinskem kontekstu živi. In vendar ni tako.

Dejstvo je, da depresivnosti, kakršno poznamo mi, niso zasledili pri pripadnikih primitivnih plemen. Depresivnost je torej izdelek civilizacije, družbe, ki svoje vrednote prek staršev in njihovih sporočil "vnaša" v psihične strukture, ki so odgovorne za socializacijo.

Najpreprostejša razlaga pravi, da je depresivnost posledica pogojevanja, na primer: "Če hočeš, da te sprejmem (in ljubim), moraš biti tak in tak, če pa ne boš, nisi vreden moje ljubezni in je bolje, da kar umreš!" Starši imajo torej do otroka skrajno pogojevalno stališče. Zaradi takšnega vzgajanja otrok ponotranji (internalizira) skrajno pogojevanje, ki se tako spremeni v njegov lasten odnos do sebe: "Če sem tak in tak, se imam pravico spoštovati in pričakovati od drugih, da me spoštujejo, če pa nisem, si zaslužim tako prezir do samega sebe in tudi prezir drugih!" Tako pride do preganjanja samega sebe, kajti človek je prisiljen biti "tak in tak", ker beži pred grozo prezira in sovraštva do sebe; če ni zmožen biti "tak in tak", se začne prezirati in sovražiti, v odnosih z drugimi pa vidi znake prezira in sovraštva.

Torej je za razvoj čustva depresivnosti in motnje depresije nujno, da oseba pogojuje bodisi sebe in svojo vrednost bodisi vrednost sveta in drugih ljudi. Depresija nastopi, če ta pogoj ni izpolnjen. Pri primitivnih plemenih takšnega pogojevanja ni, saj te družbe niso usmerjene v proizvodnjo in tekmovalnost. Zaradi drugačnega odnosa staršev do otrok ti ne ponotranjijo pogojevanja, zato ne morejo postati depresivni.

Slovenci in pretirano pogojevanje
V slovenski družbi je pri vzgoji otrok še vedno prisotno pretirano pogojevanje. (V zadnjih desetletjih je tu tudi nova vzgoja, ki je seboj prinesla pretirano razvajanje otrok, kar je prav nasprotna, vendar enako velika napaka.)

Tradicionalni vzorec vzgoje namenja premajhen poudarek pohvalam. Tako je edina pohvala beseda "priden", ki v sebi vsebuje idejo pogojevanja ljubezni, in tudi etimološko izhaja iz "pridi sem", kar pomeni, da je nekdo poslušen. Mnogi menijo, da je stanje, ko je vse dobro, nekaj normalnega, običajnega, zaradi česar si ne zasluži pohvale. Na drugi strani so pogoste kritike, ki so usmerjene na samo bit otroka, njegovo osebnost, ne pa na tisto, kar je naredil. Vse to spremljata ignoriranje in grožnja z zavračanjem. Posledica take vzgoje je pretirano socializiran otrok. To pomeni, da je delaven, nagnjen k perfekcionizmu, da upošteva pravila in spoštuje red, da je storilnostno naravnan in podobno. Take lastnosti so dobre za družbo, pogosto pa niso dobre za posameznika; to zlasti velja tedaj, ko oseba ni več zmožna izpolnjevati starševskih pogojev, ki jih sam sebi vsiljuje v odrasli dobi.

Prav v taki vzgoji, ki vsebuje pretirano pogojevanje otrokove vrednosti ali njegove pravice do življenja, vidim glavni razlog za tako številne depresivne motnje, pa tudi samomore in druge oblike samouničevalnega obnašanja, kot je denimo alkoholizem, ki so značilne za družbe s takšnim načinom vzgajanja otrok.

Članek se nadaljuje »