Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

*** Show Paged

Tudi moški jokajo


(stran 2 od 3)

AKCIJA, STOP!

Ženske imajo veliko širši nabor čustvenih odzivov in funkcionirajo s čustveno empatijo. Ta ni usmerjena le vase, temveč tudi v druge, zato omogoča razumevanje medosebnih odnosov in čustev. V nasprotju z ženskami pa moške vodi akcijska empatija. Ta služi predvsem sama sebi in se izraža kot zmožnost "vstopanja" v stališča druge osebe z vidika predvidevanja, kaj bo verjetno storila. Povedano drugače: moški možgani so v stanju visokega čustvenega navala opremljeni za akcijo, ženski pa za pogovor. Če moški instinktivno ve, da bo njegova jeza vodila v akcijo (in morda celo v nasilje), bo čustva izključil ter se taki situaciji izognil ali pa ukrepal. 

Eden od ključnih ciljev moških je "urejanje" stvari. Urejanje zanje pomeni akcijo in nadomeščanje kognitivnega (spoznavnega) koraka v čustveni izkušnji. Čustveni proces je namreč sestavljen iz štirih korakov:
1. izvor čustev v limbičnem delu možganov,
2. "premik" čustev v endokrine sisteme,
3. premik iz endokrinih v mišične in kostne sisteme, ki sprožijo akcijsko delovanje,
4. kognitivno zavedanje čustev.
Moški praviloma ustavijo čustveni proces na četrti od naštetih stopenj, s čimer so prikrajšani za kognitivno zavedanje in nadzor nad čustveno izkušnjo. Njihova čustva se zato zadržujejo v telesu, kar ima lahko za posledico vznemirjenje, napetost in tesnobo. Pri nekaterih moških je kognitivno-čustvena izkušnja tako omejena, da ne premorejo niti besednega zaklada, s katerim bi opisali, kaj čutijo v posameznem trenutku.

"MOŠKA" ČUSTVA IN DILEME

Vsak človek izkuša štiri osnovna čustva – žalost, jezo, srečo in strah. Toda za "moško" čustvo, vsaj po konvencionalnem, mačističnem modelu moškosti, velja le jeza (in v manjšem obsegu veselje). Solze in žalost so pravemu moškemu prepovedane, čeprav so normalen odziv na grožnjo ali izgubo. Pav zaradi tabuja, ki ne govori v prid domnevno "šibkim" čustvom, moški svojo žalost in tesnobo pogosto potlačijo ali pa preusmerijo v čustvo, ki jim je dostopnejše: jezo. Če ne morejo izraziti svojih potreb, strahov ali žalovanja, to lahko vodi v frustracijo: najprej samih sebe, nato pa še partnerskega odnosa oziroma drugih odnosov, v katere vstopajo.

Kako se moški naučijo takega ravnanja s čustvi?

Eden od glavnih razlogov je zagotovo tradicionalna podoba o "maču". Prek "marlboro moškega" in Clinta Eastwooda vse do nogometnih junakov in še bolj svojega očeta (ter njegovega očeta) –moškega, predvsem v zahodnih kulturah, vzgajajo in socializirajo tako, da skriva čustva, se zanaša samo nase in raje deluje, kot pa da bi čutil.

Neustrašni, stoični liki, oboroženi z znanjem in drugimi viri, nam veliko povedo o tem, kaj družba pojmuje kot idealnega moškega in kaj mu, tako kot njegovi "vzorniki", sporoča:
- nadziraj čustva,
- ne joči, bodi močan,
- postavi se zase in sam rešuj svoje težave,
- trdno delaj in dosegaj visoke rezultate,
- tekmuj,
- zmagovalec nikoli ne odneha, tisti, ki odneha, pa nikoli ne zmaga,
- ne bodi poženščen,
- ne bodi mehkužec, bodi moški,
- bodi odličen ljubimec,
- in tako naprej.

Članek se nadaljuje »


Vam je �lanek v�e�?


Povezano

trstsdsd