Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

*** Show Paged

Čustveno opismenjevanje: žalost


(stran 4 od 4)

"Mačo žalost"
V okviru kulturnih stereotipov, povezanih s spolnimi vlogami, je žalost "žensko" čustvo. Če sta strah in žalost dovoljena dekletom, zaradi česar dekleta tudi pogosto izsiljujejo z žalostjo, sta ti čustvi mladeničem "prepovedani". Jok in izražanje žalosti torej nista možata. Posledica takšne vzgoje so mačo moški, ki nikoli ne jokajo in nikoli niso žalostni. V resnici so žalostni, toda v primeru izražanja žalosti bi imeli o sebi slabo mnenje, češ da niso pravi moški. Zato energijo nezavedne žalosti spreminjajo v druga čustva, ki veljajo za bolj "moška". Tako moški, ki ne joka na pogrebu svoje matere, pobesni zaradi napake pri organizaciji pogreba. Za takšno močno in pogosto neprimerno jezo se skriva potlačena žalost.

Ljudje, ki so v otroštvu doživeli veliko izgubo ali pa so se soočili z bolečino zapuščenosti, včasih sprejmejo odločitev, da se ne bodo več navezovali na druge, saj vedno obstaja nevarnost, da druga oseba odide ali umre, oni pa bi morali znova doživljati tako strašno žalost kot nekoč. Tako ljudje si zaradi strahu pred prizadetostjo in žalovanjem pravzaprav prepovejo, da bi ljubili, s čimer pomembno siromašijo svoje čustveno življenje.

Patološko žalovanje …
… je povezano s pretirano intenzivno žalostjo, ki je tolikšna, da oseba sploh ni zmožna normalno delovati ali pa je njena žalost preveč dolgotrajna.
Eden od vzrokov, zakaj se ljudje na kak dogodek odzovejo s pretirano žalostjo, je nezavedno seštevanje žalosti; tako se na izgubo v sedanjosti odzovejo še z žalostjo, ki je odziv na izgubo v preteklosti. Tako se utegne dekle, katere fant je odšel na študij v tujino, odzvati s pretirano žalostjo, ker žalosti fantovega odhoda prišteje še žalost, ki jo je čutila ob smrti dedka. Ko se žalosti seštejeta, nastopi pretirano intenzivna in neprimerna žalost.

Blokirana žalost
Včasih je izguba ljubljene osebe povezana tudi z drugimi čustvi, denimo z občutkom manjvrednosti ali krivde, depresijo … V takih primerih utegne drugo čustvo blokirati proces žalovanja in razvezovanja. Sin utegne doživeti materino smrt tako, da se začne obtoževati, da mati morda ne bi umrla, če bi bolj vztrajal, naj obišče zdravnika, s čimer bi morebiti preprečil njeno smrt. Takšne situacije so zelo pogoste, saj se ljudje pogosto obtožujejo po sistemu "če bi le …", "če le ne bi …", s tem v sebi povzročajo neustrezen občutek krivde. Krivde blokira proces žalovanja, saj spreminja miselni tok. Ko se sin spomni pokojne matere – to pa je nujno, če želi zaključiti žalovanje in sprejeti novo stvarnost – začuti krivdo in preusmeri razmišljanje o tem, kaj vse bi moral narediti, pa ni. Na začetku žalovanja torej nadvse pogosto pride do preusmeritve misli o lastni krivdi, zaradi česar se žalovanje ne more končati. Ljudje namreč blokirajo svojo žalost, ki utegne ostati "zamrznjena" tudi več desetletij.




Vam je �lanek v�e�?


Povezano

trstsdsd