Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?

Slovo od starega, da lahko pride novo
Če osebo zapusti partner, katerega še vedno ljubi, je razumljivo, da je žalostna, saj je še vedno čustveno navezana na osebo, ki ga je zapustila. Narava te navezanosti je takšna, da se na novo osebo ne more kakovostno navezati prav zato, ker je še vedno navezana na osebo, ki jo je zapustila. Zdi se, kot da njegove "receptorje" zaseda nekdanji partner, zaradi česar so ti za druge osebe nedostopni.

To je razlog, da ljudje, ki niso "opravili" s prejšnjim partnerjem, ki ga torej še niso "preboleli", ne morejo vzpostaviti kakovostnega novega partnerstva. Prav pri tem se pokaže funkcija žalovanja in razvezovanja: namenjeno je oblikovanju sposobnosti za novo navezovanje. Šele ko se "poslovimo" od stare stvarnosti, lahko sprejmemo novo in v njej kakovostno zaživimo. Čustveno razvezovanje, ki poteka med žalovanjem, je torej nadvse pomembno, saj nas pripravi na novo navezovanje.

Zelo se motijo ljudje, ki menijo, da bi konec žalovanja za ljubljeno osebo pomenilo, da v resnici sploh ni šlo za ljubezen. Takšni ljudje delujejo po receptu: večja ko je bila ljubezen, globlje in dolgotrajnejše mora biti žalovanje. Menijo, da z vztrajanjem pri navezanosti na nekdanjega partnerja kažejo, da so sposobni ljubiti. To je zgrešeno, kajti čustveno razvezovanje od nekdanjega partnerja ni izdaja, pač pa samo sprejemanje nove stvarnosti. Morebitna nova ljubezen ni "dokaz", da v prejšnjem odnosu ni bilo ljubezni. Ko človek ostane brez osebe, ki bi jo ljubil, mora sprejeti novo stvarnost in si v novih okvirih poiskati novo ljubezen.

To se najbolje kaže v kulturnih pravilih, ki uravnavajo žalovanje. Po tradicionalnem kulturnem vzorcu velja za neprimerno, če si vdovec ali vdova hitro izbere novega partnerja in se z njim poroči. Velja namreč, da je za žalovanje potreben čas, ki ga izraža obredno nošenje črnine oziroma črnega gumba. Tistega, ki se ne drži teh pravil, ga okolica obsoja. Okolica pa izvaja pritisk tudi v primeru, če kdo nosi črnino dlje kot leto dni, saj meni, da bi se po tem času moral odvrniti od preteklosti k sedanjosti in prihodnosti ter si najti novega partnerja.

Žalost, vrednote in skupnost
Dogaja se, da ljudje nečesa ne znajo ceniti, dokler tega ne izgubijo. Takrat jih utegne presenetiti žalovanje, ki je znamenje, da jim je tisto, kar so izgubili, veliko pomenilo. Žalovanje je potemtakem povezano tudi z boljšo diferenciacijo sistema osebnih vrednot.

Žalovanje pa je povezano tudi s prijateljstvom in prijateljskimi odnosi. Kadar je otrok žalosten in joka, ker se je njegova igrača razbila, pride mama, ga dvigne v naročje in mu namesto igrače ponudi sebe. Podobno kot mama, ki tolaži otroka, se odzovejo tudi člani skupnosti, kadar kdo umre in pridejo na njegov pogreb. Tisti, ki jim je umrla ljuba oseba, so žalostni, drugi pa pridejo, da bi simbolično ponudili sebe, potolažili žalujoče ter utrdili življenje in družbene vezi.

Tudi zato je dobro, da so ljudje, ki žalujejo, oboroženi s prijatelji, s katerimi se lahko pogovorijo ali pa v njihovi družbi molčijo – da torej preživljajo čas v družbi. Žal je zaradi sodobnega življenjskega sloga, naraščajočega individualizma in socialne odtujitve to zelo težko uresničljivo.