Je zaljubljenost že ljubezen?

Mit o večni ljubezni

Ljudje hrepenimo po intimnosti, po tem, da ljubimo in smo ljubljeni. In vendar se toliko ljudi počuti osamljene v intimnih odnosih, zlasti potem, ko mine ekstatični občutek zaljubljenosti. Večina parov se tedaj razide, ne da bi se zavedali, da so šele takrat ustvarjeni pogoji za pravo ljubezen.  Ena od največjih zablod o ljubezni je prepričanje, da je zaljubljenost že ljubezen ali vsaj ena od oblik ljubezni. Vzrok za to prepričanje je dejstvo, da zaljubljenost občutimo kot ljubezen. Ko se človek zaljubi, meni, da "ljubi" partnerja.

 Pri tem se takoj pojavita očitni težavi. Prva je v tem, da je izkušnja zaljubljenosti seksualno-erotična izkušnja. V svoje otroke se ne zaljubimo, čeprav jih globoko ljubimo, prav tako se ne zaljubimo v istospolne prijatelje (razen če smo homoseksualno usmerjeni), pa čeprav jih imamo zelo radi. Zaljubimo se samo takrat, ko smo zavestno ali podzavestno seksualno motivirani.

Druga težave je v tem, da je izkušnja zaljubljenosti vedno zgolj začasna. Ne glede na to, v koga se zaljubimo in kako dolgo traja zaljubljenost, se prej ali slej "odljubimo". To ne pomeni, da nujno prenehamo ljubiti osebo, v katero smo se zaljubili. Pomeni pa, da občutek ekstatične ljubezni, ki je značilen za zaljubljenost, mine. Medeni tedni se končajo.

Ples intimnosti

Ljudje potrebujemo bližino drugih ljudi tako, kot potrebujemo hrano in vodo. Dober obrok zlahka najdemo, toda za večino od nas ni niti najmanj enostavno vzpostaviti in ohraniti intimnost z drugimi ljudmi, zlasti s partnerjem. Na kakovost in raven intimnosti v odnosih vplivajo številni dejavniki. Ustvarjanje bližine/razdalje je stvar zavestnih ali podzavestnih odločitev ter obnašanja. Na naše odločitve vplivajo stari vzorci, ki se jih moramo naučiti prerasti.

Prva odločitev glede odnosa je izbira partnerja. To, v kakšnega človeka se zaljubimo, določa raven intimnosti v naših odnosih. Pogosto izberemo partnerje, ki nas spominjajo na pomembne ljudi iz otroštva, marsikdaj na starše. S tako izbiro ponavljamo vzorce iz otroštva tudi v odnosih s partnerjem. Strokovnjaki so prepričani, da ljudje tako rekoč namerno (resda podzavestno) izbirajo partnerje, ki jim pomagajo ponavljati bitke iz otroštva.

Primer: Tara se je zaljubila v moškega z "odsotnim pogledom", ki jo je v marsičem spominjal na očeta - in vnovič se je morala boriti za večjo intimnost. Alan se je zaljubil v "toplo in skrbno" žensko, zato je zapravil veliko energije v prizadevanju za več svobode, za več prostora. Bitka se je sčasoma zaostrila: Tara je zahtevala večjo intimnost, Alan več svobode. Tarini nerešeni problemi z intimnostjo so se skladali z Alanovim bojem za prostor.

Primer ni osamljen. Zelo pogosto se en partner, navadno ženska, bori za to, da bi zlomil obrambo drugega in v odnosu ustvaril več intimnosti, drugi, navadno moški, pa se bo umakne in oblikuje razdaljo. Tako nastane nekakšen "ples intimnosti", v katerim se moški, če ženska pride preblizu, umakne, ona pa, če se on preveč oddalji, še bolj pritiska nanj. In tako naprej v nedogled, do neogibnega konca zveze. Če naj partnerja ustvarita večjo intimnost, morata premagati strah, ki ju sili, da prevzemata take vloge. Tara mora nadzirati svoj strah pred zavrnitvijo in zapuščenostjo ter ne sme pritiskati na Alana, ko se bo umaknil, on pa mora nadzirati svoj strah pred izgubo identitete.