Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

*** Show Paged

Čustveno opismenjevanje: ljubezen


(stran 3 od 3)

Romeo in Julija: tragična ljubezen

Popolno nasprotje srečnega konca je tragičen konec. Čeprav si želimo, da bi vse v življenju teklo gladko in da bi bili vsi srečni, se dogajajo tudi nesreče. Ena od definicij tragičnega je, da se dobrim ljudem – povsem nezasluženo – dogajajo strašne reči. Že vse od njihovega nastanka v stari Grčiji potrebujemo tragedije, da nam pripovedujejo zgodbe o tem, da se lahko življenjska situacija nepričakovano obrne, da ljudje nismo vsemogočni in da dobro ne zmaga vedno.

Morda najbolj znana zgodba o tragični ljubezni je tista o Romeu in Juliji. Kot je znano, gre za prepovedano ljubezen dveh mladih, ki sta se vzljubila, čeprav sta pripadala sovražnim družinam. Po odločitvi svojih staršev bi se morala Julija poročiti s Parisom, v izogib poroki pa je zaigrala svojo smrt: popila je napoj, ki jo je začasno omrtvil. Po načrtu naj bi jo Romeo rešil iz družinske grobnice, do tragedije pa je prišlo, ker Romeo ni dobil njenega sporočila s podrobnostmi načrta. Ko jo je zagledal, je v prepričanju, da je mrtva, popil strup. Ko se je Julija zbudila in ob sebi zagledala mrtvega Romea, se je še sama zabodla do smrti. Do tragedije je torej pripeljal nesrečen splet okoliščin.

Shakespeare je dramo napisal na temelju italijanske legende, zelo podobno zgodbo o ljubezni pa najdemo že pri najzgodnejših civilizacijah. V nekem sumerskem mitu si Priam vzame življenje, potem ko je poleg leva našel okrvavljeno ruto svoje Tizbe, zmotno prepričan, da jo je lev ubil, Tizba pa si je, ko je našla njegovo truplo, tudi sama vzela življenje.

Prepričan sem, da so imele takšne zgodbe o ljubezni povsem drugačno sporočilo od tistega, ki ga v njih razbiramo dandanes. Nekoč so bile tovrstne zgodbe pedagoška sporočila mladim, da ni dobro prehitro sklepati in da partnerska ljubezen ni nujno pomembnejša od življenja. Romantični duh v teh zgodbah vidi veliko ljubezen, namesto nerazumnih postopkov.

Princeska: čista ljubezen

Različne predstave o ljubezni postavljajo partnersko ljubezen v različne odnose do seksa. Seks je oblika izkazovanja ljubezni, vendar pri tem obstajajo tudi skrajnosti. Medtem ko eni skušajo ljubezen omejiti na seks, kar je v sodobnem svetu zelo opazna težnja, drugi menijo, da je prava le ljubezen, ki je v celoti ločena od seksa in seksualnosti. Po tem konceptu, ki je v 17. stoletju skozi trubadursko in viteško ljubezen zavladal Evropi, je seks nekaj živalskega, ljubezen pa nekaj božanskega in čistega; seks lahko edinole umaže čistost prave ljubezni.
Čista ljubezen je nespolna ljubezen, ki se vzpostavlja med plemenito gospo in vitezom, ki je zaprisežen zvestobi gospodarju, njenemu možu. Zaradi tega spolnost in rojevanje otrok spadata v domeno zakona, sklenjenega po volji staršev, ljubezen pa je nekaj, kar se po svobodni volji nakloni izjemnemu moškemu.
V teh predstavah vedno obstaja razdalja med moškim in žensko, prav razdalja pa omogoči idealizacijo, zaradi česar lahko v predstavah o ženski spremljamo stalnost idealizacije predstave o plemeniti, vzvišeni in moralno nesporni ženski, in sicer od Gospe (božje matere) h Gospe. Pod vplivom arhetipa čiste ljubezni je renesančni Petrarka, zaljubljen v čistost nedolžnosti, ki krasi deklico na pragu pubertete, pisal ljubezenske sonete svoji Lauri, podobno, kot je Dante našel navdih v oboževani deklici Beatrice.

Pri ljubezni gre za dve različni čustvi: prvo je naša ljubezen do drugega, drugo je čustvo, ki nastane ob zavedanju, da smo ljubljeni.

Ljubezen nas povezuje s svetom in v tem svetu dajemo predmetu ljubezni posebno vrednost. Med navezovanjem na starše, sorojence, sorodnike, prijatelje, življenjskega partnerja in otroke, doživljamo čustva navezanosti in pripadnosti.




Vam je �lanek v�e�?


Povezano

trstsdsd