Čustveno opismenjevanje: ljubezen

(Foto: Dreamstime)

Midva že veva, kaj je ljubezen ...

V psihološkem smislu je ljubezen čustvo, ki nastopi kot posledica čustvenega navezovanja. Ko druga oseba (živo bitje, predmet, dejavnost, ideja, kraj …) za nas postane tako pomembna, da si prizadevamo, da bi bili trajno v njeni družbi, pravimo, da smo se nanjo navezali, prišlo je do čustvenega navezovanja. Prav v tem je osnovna funkcija ljubezni: vrednostno in čustveno nas poveže s svetom okrog nas. To je najopazneje pri ljudeh, ki niso zmožni ljubiti, saj se nočejo navezati, vendar se pritožujejo nad občutkom praznine, neizpolnjenosti in odtujenosti, z eno besedo, nad osamljenostjo.

Ljubezen potemtakem ni le čustvo, pač pa odnos, ki nastane iz tega čustva. Ljubezen nas torej povezuje s svetom in v tem svetu dajemo predmetu ljubezni posebno vrednost. Med navezovanjem na starše, sorojence, sorodnike, prijatelje, življenjskega partnerja in otroke, doživljamo čustva navezanosti in pripadnosti. V tem najširšem smislu je čustvo ljubezni nadvse pomembno čustvo, saj je njegovo nasprotje "nevezanost", torej obstoj v čustveni praznini, nepripadnost, odtujenost in osamljenost. Ko opazujemo ljubezen, ugotovimo, da gre v resnici za dve različni čustvi: prvo je naša ljubezen do drugega, drugo je čustvo, ki nastane ob zavedanju, da smo ljubljeni. Pri uslišani ljubezni torej obenem občutimo tako ljubezen do drugega kot ljubljenost.

Mistifikacija ljubezni

Prav zato, ker je ljubezen tako pomembna tako za posameznika kot tudi za skupnost, spada med čustva, ki jih v veliki meri mistificiramo. Pogledi na ljubezen so obteženi s socialnimi, z verskimi in z drugimi pomeni, ki so se razlikujejo od obdobja do obdobja in od kulture do kulture. Prav zato obstajajo zelo različne definicije ljubezni, še posebno ko gre za partnersko oziroma erotično ljubezen. Včasih te definicije zrcalijo veliko širše predstave o ljubezni, ki se skozi razvoj civilizacije na podoben način pojavljajo v različnih kulturah in časovnih obdobjih. Takšne najširše predstave o ljubezni je veliki tolmač človeške psihe Carl Gustav Jung označil za arhetipe. Prepričan je bil, da se morajo vse najmočnejše zamisli človeštva nujno pojaviti v vsaki skupnosti, naj je še tako izolirana od ostalega sveta. V tem članku sem se odločil predstaviti nekatere od najpomembnejših arhetipov ljubezni, ki odmevajo v nezavednem sodobnega človeka in ki vplivajo na to, kako razume partnersko ljubezen, kakšno ljubezen bo iskal in kakšno bo dajal.

Androgini: ljubezen kot stapljanje

O arhetipu ljubezni kot stapljanja govorimo pri predstavi o ljubezni, po kateri je ljubezen tako močna sila, da se osebi, ki se ljubita, stopita v eno bitje. Torej se dva Jaza stopita v en Midva, pri čemer Jaz preneha obstajati.

Najboljši mit, ki ponazarja ta arhetip, je grški mit o androginih. Po tej legendi so bili androgini bitja, ki so obstajala še pred ljudmi in služila bogovom na Olimpu. Bila so nekaj posebnega, saj so premogla dve glavi, štiri roke in noge, skupen pa jim je bil trup. Pravzaprav so bila sestavljena iz enega moškega (andros) in ene ženske (ginos), od koder izvira beseda androgin oziroma "moško-ženski". Ta bitja so bila tako superiorna, da so se po mnogih lastnostih približala bogovom, zaradi česar so začela razmišljati, da bi bogove ubila in sama postala bogovi. Ko je Zevs to odkril, se jih je odločil ubiti, toda v tem primeru ne bi bilo nikogar več, ki bi bogovom pripravljal hrano, ambrozijo, zato bi se morali bogovi tega naučiti, to pa je bilo zanje nesprejemljivo.

Takrat se je Apolon domislil rešitve, s katero bi androginom lahko odvzeli moč, in sicer tako, da jih bi jih razpolovili. To so tudi storili in iz polovic so nastali ljudje, moški in ženske. Toda namesto da bi te polovice delale, so se začele čudno obnašati, saj so po cele dneve iskale svojo drugo polovico, od katere so bile ločene; ko so jo našle, so se po ves dan objemale. Polovice so namreč ohranile spomin na popolno stanje enosti. Bogovi so bili nad tem pojavom začudeni in ga poimenovali za ljubezen. Domiselni Apolon je predlagal, da bi ljudem naredili še spolne organe, da bi lahko svojo strast po spojitvi zadovoljili s seksom, preostanek časa pa bi spet delali oziroma služili bogovom.

Legende o androginih ne najdemo samo pri starih Grkih, temveč tudi v mitih številnih drugih kultur. Nekateri iščejo odmeve tega mita v svetopisemski zgodbi o Adamu in Evi, po kateri je bil Adam presekan, da je iz njegovega rebra nastala Eva.

Vsakdo, ki verjame v obstoj duše dvojčice, je pod vplivom tega arhetipa; njegova ljubezenska težnja je v tem, da bi se popolnoma stopil s svojo "izgubljeno" polovico.

Kako daljni miti vplivajo na našo sedanjost, vidimo tudi v vsakdanjih pogovorih o ljubezni. Beseda spol, ki jo uporabljamo za označevanje moških in ženskih oseb, izvira iz glagola razpoloviti, zato se vsakič, ko uporabimo besedo spol, nezavedno "spominjamo", da smo nastali s tem, da se je pračlovek prepolovil na moškega in žensko. Samostalnik seks, ki je postal mednarodna beseda, izvira iz latinske besede sexus (še prej secus), ta pa izvira iz glagola seco, secere, ki pomeni sekati, razdeliti na dve polovici. Podobno je z besedo partner, katere latinski koren pars, partes označuje del celote.

Članek se nadaljuje »


Lara Pezdir Podbregar

Lara Pezdir Podbregar mag.farm. P3 Professional licenciran svetovalec

Postavi vprašanje

Svetlana Novak

Svetlana Novak diplomirana medicinska sestra

Postavi vprašanje

Vsi Viva strokovnjaki