Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Strah pred starostjo in smrtjo

Tabu?

V starosti se izjemno živo zastavlja vprašanje o smiselnosti življenja. Ob prehodu v pozna srednja leta marsikdo zazna, da številnih zamisli ni uresničil. V mladosti in srednjih letih posameznik odkriva smisel predvsem v ustvarjalnem delu ter v doživljanju narave, kulture, sebe in drugih, v ljubezni in medčloveških odnosih.

S staranjem prihaja v ospredje potreba po opredeljevanju smisla preteklega in prihodnjega življenja, ki odteka. Prvinska potreba po nesmrtnosti je s staranjem vse bolj živa. Dandanes je najvidnejša v obliki zaverovanosti v večno mladost. Zato številni ljudje ne mislijo na smrt in omalovažujejo pomen konca življenja.

Posledica narcistične kulture je nedvomno strah pred staranjem. V zahodni evropsko-ameriški civilizaciji je postal konec življenja (starost, oslabelost, onemoglost, umiranje, žalovanje), tabu, tako kot je bil še pred dobrimi sto leti tabu začetek življenja (spolnost in rojevanje), piše Jože Ramovš v knjigi Kakovostna starost.

Ker je starost tabu, jo ljudje izrinjajo iz zavesti. Nanjo ne mislijo, ne zaznavajo je in je ne sprejemajo. Srednja in mlada generacija odrivata stare ljudi v osamo na robu družbe, da jim ne bi vzbujali dvoma v smiselnost življenja z vrednotami porabniške družbe (uspešnost, lepota, mladost). V drugih kulturah in v preteklosti evropske kulture starost ni bila tabuizirana.

Kakovostna starost
Najpogosteje naletimo na prepričanje, da je za starega človeka pomembno zgolj to, kar je možno kupiti z denarjem: stanovanje, hrana, zabava, potovanja, kultura, zdravstveno varstvo, socialna nega, fizioterapija, družbeni položaj. V razvitih družbah so gmotne potrebe starih ljudi zadovoljene bolje kot kadarkoli v zgodovini. Kljub temu so stari bolj osamljeni in nezadovoljni z življenjem in ga doživljajo kot nesmiselnega.

Priprava na kakovostno starost je predvsem osebna (bližnji starega človeka pogosto ovirajo, ko pogovor o starosti zavrejo z ugovarjanjem, češ, ne misli na starost, saj si še mlad, uživaj in ne bodi pesimist, ne misli na stara leta …).

Kriza srednjih let …
… je čas, ko človek sprejme relativnost življenja, ter se zave, da ni povsem samostojen in neodvisen, da živi v sistemu in neštetih povezavah. Kriza srednjih let je obenem zadnji ugoden čas, da si človek pridobi dobre navade (dovolj gibanja, zmerno in primerno prehranjevanje, zmernost pri počitku in delu, nenehno usklajevanje medčloveških odnosov, vsakodnevno duhovno in kulturno bogatenje …).

Starost je …?
France Bučar je v reviji Pogledi zapisal
: “Ne vem, kdaj se začne starost, kar pomeni, da bi vsaj moral vedeti, kaj je starost, če hočem vedeti, kdaj se začne. Če odmislim preprost razmislek, da je starost obdobje, ko se po številu preživetih let približujem pričakovanemu koncu, je to samo statistika, ki ne pove ničesar. Živim lastno življenje, ne statistično. Nekaterim, ki me opazujejo, je stvar jasnejša: nima mobilnega telefona. Zaostaja, ne more se vživeti v sodobno življenje. Star je.
Kaj je torej starost? Stanje, ko se posamezniku iz fizioloških vzrokov vse bolj zmanjšujejo možnosti za udejanjanje svojih človeških potencialov? In kdaj pride do tega? Časovna meja je zelo relativna … Je tudi prisilna brezposelnost začetek staranja? Sta tudi zavestno zanemarjanje lastnih zmogljivosti in kronična lenoba pohod v starost?

Starost je … ko se prepustiš toku in čakaš samo še konec, čeprav si pri tem želiš, da bi bil ta konec čimbolj oddaljen. Za velik del ljudi je to slučajno tudi čas upokojitve, ki je vsaj s psihološkega vidika greh nad človečnostjo.

Vsakdo sam določi, kdaj je star. Ko ni več zmožen ujeti življenjskega ravnotežja in smisla svoje dejavnosti. Ko življenje izgubi smisel in vrednost. Smisel? Empirična, pozitivistična znanost ga ne priznava. Ustvarja si ga vsakdo sam, bodisi s Kantovo racionalnostjo bodisi z zatekanjem v transcendenco. Brez smisla ni mogoče živeti življenja … Življenje brez smisla ne more dojeti smisla smrti. Smrt brez smisla je katastrofa, o kateri je najbolje sploh ne govoriti.
Bom morda drugače pričakoval konec in drugače razmišljal, ko in če me napade kaka huda bolezen ali se mi podre družinsko okolje, ki mi je bilo vse doslej v oporo?”

Članek se nadaljuje »


Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

smrt , staranje , strah , starost , starostniki , strah pred smrtjo

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.