Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Čustveno opismenjevanje: ponos


(stran 2 od 2)

Od otroškega ponosa …

Mnogi ljudje se začudijo, ko izvejo, da je ponos v resnici otroško čustvo. Razlog za uvrstitev ponosa v to kategorijo je v tem, da je to čustvo odvisno od obstoja referenčnih drugih. Z drugimi besedami, če naj oseba uživa v svojem uspehu, morajo obstajati ljudje, ki so zanjo pomembni. Takšni ljudje razmišljajo: "Koliko sploh šteje uspeh, če ga nihče ne vidi?"

Če naj bo oseba ponosna na svoj uspeh, potrebuje druge, zato čuti zelo močno željo, da bi se pohvalila, da bi skupini pokazala svoj uspeh. Mladenič, ki mu je naposled uspelo pri dekletu, je med prijatelji indiskreten, da bi se pokazal kot boljši od njih. Prav zaradi tega razloga se nekateri ljudje, ki so se izselili in v tujini dosegli uspeh, zmagoslavno vračajo v rojstni kraj in nekdanjim sosedom kažejo, kaj so postali, kakšne uspehe so dosegli oziroma koliko so vredni. Tudi kriminalci, ki so zagrešili kako kriminalno dejanje, nemalokrat ne zmorejo potlačiti želje, da bi se "pohvalili" kolegom, kar nemalokrat pripelje do tega, da za storilca izve tudi policija.

… do zrelega samospoštovanja

Pri psihološko zreli osebi čustvo osebne vrednosti ni v tolikšni meri odvisno od mnenja drugih, torej od referenčnega posameznika ali skupine. Tak človek je samozavesten in uživa v svojem uspehu, zato nima potrebe, da bi se dokazoval pred drugimi. Posledica razvoja samozavesti je v tem, da ponos zamenjajo čustva, kot so samospoštovanje, samozaupanje, razvit občutek lastne vrednosti, ljubezen do sebe …

Toda ponos je nujna faza v razvoju teh "odraslih" čustev. Koristno je, da otroci občutijo ponos, saj se bodo pozneje iz ponosa razvila zrelejša čustva. Zato je treba otrokom omogočiti, da občutijo ponos, da so ponosni na svoje dosežke. Treba je tudi povedati, da vsak od nas ohranja v sebi tisto, kar imenujemo "notranji otrok", s tem pa tudi pravico, da občuti otroška čustva, ne glede na to, koliko je star.

Ponos in sram – dve plati iste medalje 

Ponos in sram sta tesno povezani čustvi. Rečemo lahko, da gre za dve plati iste medalje. V obeh primerih je pomembno, kaj oseba meni, da si o njej mislijo ljudje, ki jih doživlja kot avtoriteto. Če je prepričana, da drugi o njej menijo, da je nekaj vredna, bo ponosna nase, če pa je, nasprotno, prepričana, da je drugi ne cenijo, bo občutila sram. Prav zato ljudje, ki so pogosto ponosni nase, enako pogosto čutijo sram. Športni navijači, ki so ponosni, kadar njihov klub igra dobro, so razočarani in osramočeni, kadar njihovo moštvo igra slabo.

Tako kot ponos je tudi sram otroško čustvo. Ko ljudje prerastejo raven sramu, občutijo bolj odraslo čustvo – krivdo. Medtem ko so za sram potrebni drugi, človek čuti krivdo tudi ko je sam s sabo. Ta sprememba je možna zato, ker odrasli razlikujejo med seboj in svojimi dejanji. Oseba, ki se sramuje, meni, da ni dobra, oseba, ki čuti krivdo, pa meni, da je dobra, da pa je bilo napačno njeno ravnanje.

Ko je človek zmožen razlikovati sebe od svojih dejanj, mu je veliko lažje sprejeti sebe kot osebnost, ki ni idealna. Posledica tega sprejemanja samega sebe je, da človek neha čutiti sram in ponos, razvije pa občutek krivde in samospoštovanje.

Nevrotični ponos

Ameriška psihoanalitičarka Karen Horney je v štiridesetih letih prejšnjega stoletja pisala o nevrotičnem ponosu. Ljudje, ki so jih v otroštvu vzgajali s pogojevanjem ljubezni, razvijejo nevrotičen ponos. Ti ljudje so, podobno kot Mateja iz naše zgodbe, dobivali sporočila, da so vredni starševske ljubezni samo, če so v vsem najboljši.

Takšni otroci menijo, da jih imajo starši radi samo, če so lahko ponosni nanje, torej samo, če so uspešni. Hkrati se bojijo, da staršev ne bi osramotili z neuspehom, saj bi to povzročilo, da jih ne bi marali in bi jih zavrgli. Takšno starševsko stališče otroci ponotranjijo, zato so tedaj, ko so uspešni, ponosni nase, kadar doživijo neuspeh, pa občutijo sram in se doživljajo kot manjvredne.

Zaradi vsega tega je zanje značilna nevrotična prisila: ženejo se za dosežki, hlepijo po uspehih, obenem pa potrebujejo nove avtoritete, ki jim bodo pokazale, koliko so vredni. Sodobna psihoterapija meni, da je najboljše zdravilo proti nevrotičnemu ponosu oziroma sramu, če se človek sprejema takšnega, kot je. Formula je torej v brezpogojnem sprejemanju samega sebe.




Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

uspeh , vrednota , sram , čustvo , samospoštovanje , spoštovanje , kultura , vzgoja otrok , psihoanaliza , ponos , družba , psiholog , zoran milivojević , vzorci iz otroštva , čustveno opismenjevanje , vrednost

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.