Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Čustveno opismenjevanje: ponos

Čustvo ponosa je razmeroma pogosto. Na prvi pogled se zdi, da so ljudje ponosni, kadar menijo, da so naredili nekaj pomembnega, da so dosegli kak uspeh ali naredili dobro delo. V tem smislu je ponos čustvo osebe, ki meni, da je pokazala in dokazala svojo vrednost in večvrednost. Ponos je socialno čustvo, saj ga vedno občutimo pred drugimi, pred pomembnim posameznikom ali skupino. Za ponos je torej vselej potrebno občinstvo. Oseba, ki je ponosna, "gleda" nase z očmi drugih; pravzaprav se občuduje z zornega kota občinstva. Ponosna oseba si, denimo, misli: "Zdaj me gledajo in si mislijo, poglej, kako pogumen je ta mladenič."

Zgodba iz ordinacije

Mateja je poiskala psihoterapevtsko pomoč zaradi svojega odnosa z materjo. Ženska v zgodnjih štiridesetih letih je vzbujala vtis oblikovane, zrele in čvrste osebe. Poleg nadvse uspešne kariere in skladnega zakona je imela dva otroka, ki sta tudi hodila po poti uspeha. Šele v psihoterapevtski ordinaciji je Mateja priznala, da je v resnici nesrečna in da se počuti odtujeno. Izkazalo se je, da je že od otroštva preprosto morala biti uspešna in da so bili njeni uspehi v resnici skrbno načrtovan projekt njene matere. Mati je od Mateje zahtevala, naj se nenehno uči, biti je morala najboljša v razredu, zmagovati na športnih tekmovanjih, uspešno nastopati v dramskem krožku … Tudi ko je Mateja odrasla, jo je mati še naprej usmerjala in se vmešavala v skorajda vsako odločitev svoje hčere. Analiza je pokazala, da je Matejina mati doživela travmo, ko je njeni starši niso hoteli podpreti pri zaključevanju študija, poleg tega so nasprotovali, da bi opravljala delo, ki si ga je zelo želela. Zaradi tega je bila zavrta, svoje srednješolske izobrazbe pa se je sramovala. Neizpolnjene ambicije je začela uresničevati prek hčerinih uspehov. Kadar je bila Mateja uspešna, je njeno mamo razganjalo od ponosa, zato je bila Mateja prisiljena v uspešnost, saj je s tem materi omogočila občutek ponosa, strahovito pa se je bala neuspeha, saj bi mamo s tem "osramotila". Zaradi te ljubezni, ali bolje rečeno, dolžnosti do matere je pogosto sprejemala odločitve, ki ji sploh niso ustrezale, vendar je bila prepričana, da je s tem osrečila mamo in v njej vzbudila ponos. Sčasoma je spoznala, da je izgubila samo sebe, svojo pot, saj je v resnici hodila po materini poti. Ko je ugotovila, da se njena mati, zdaj v vlogi babice, enako obnaša tudi do njenih otrok, se je odločila, da s tem preneha.

Ponos je čustvo, ki ga lahko čutimo v zvezi s seboj, lahko pa smo ponosni tudi na koga drugega. Toda ti vrsti ponosa se v resnici ne razlikujeta veliko. Kadar je človek ponosen na dosežke drugega, vedno meni, da med njim in to osebo obstaja nekakšna povezava, pripadnost, povezanost … V našem primeru je bila mama ponosna na svojo hči. Za mamo sta bili ona in hči eno – tako so bili hčerini uspehi obenem tudi njeni. Mati je menila, da jo ljudje ocenjujejo na temelju hčerinega obnašanja in uspehov.

Občutek osebne in kolektivne vrednosti

Posameznik se lahko poistoveti z osebo, s katero je čustveno povezan in do nje občuti pripadnost. V tem smislu je ponos vsekakor prijateljsko čustvo, saj kaže na čustveno povezanost. Takšno poistovetenje je zelo prisotno v športu. Vzemimo za primer nogometne navijače. Kadar domači klub premaga nasprotnika, so navijači ponosni in slavijo zmago. Prav zaradi tega občutka skupnosti se navijačem dozdeva, da so tudi sami boljši od nasprotnikovih igralcev, pa tudi od navijačev tega kluba. Prav to je tisto, kar je temelj navijanja: občutek osebne in kolektivne vrednosti, katere temelj so zmage "našega" predstavnika.

Podoben mehanizem velja tudi za to, kar imenujemo nacionalni ponos. Posameznik se čuti pomembnega že zgolj zato, ker je pripadnik naroda, ki mu pripadajo (ali so mu pripadali) ljudje, ki so pomembno prispevali k skupnosti ali človeštvu nasploh. Tako se posamična vrednost znamenitega Slovenca, Avstrijca, Hrvata ali Američana raztopi v kolektivnem, nato pa se prenese in znova kristalizira v vsakem pripadniku tega naroda. Težave nastanejo, kadar se dva pripadnika različnih narodov, od katerih se nobeden ne ponaša z kakimi posebnimi dosežki ali uspehi, prezirata samo zato, ker vsak od njiju meni, da pripada "večjemu" in kulturno "večvrednemu" narodu/rasi. V takšnem primeru nacionalni ponos preraste v nacionalni prezir.

Članek se nadaljuje »


Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

uspeh , vrednota , sram , čustvo , samospoštovanje , spoštovanje , kultura , vzgoja otrok , psihoanaliza , ponos , družba , psiholog , zoran milivojević , vzorci iz otroštva , čustveno opismenjevanje , vrednost

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.