Moški so drugačni. Ženske tudi.

(Foto: Shutterstock)

Adam in Eva

Razlike med spoloma so predmet vsakodnevnih pogovorov, znanstvenih raziskav, študijskih primerov in psiholoških analiz. Stare so toliko kot človeštvo – in prav toliko časa obstajajo tudi deljeni pogledi na to, ali velja telesne in psihološke razlike sprejemati kot »nujno zlo« in se jim prilagajati, ali pa jih preprosto prezreti.

Recepta, ki bi ponujal rešitev, ni; vsak zase naj presodi, kako se bo spopadal s temi razlikami in ali jih bo v vsakodnevnem življenju jemal kot začimbo – ali kot oviro.

V prispevku predstavljamo nekaj znanstveno dokazanih razlik med moškimi in ženskami, ki pa niso pravilo in tudi ne uravnilovka, na kateri bi temeljile pavšalne sodbe. To so le usmeritve, na osnovi katerih naj vsak Adam in vsaka Eva samostojno sprejme svoj sklep. V razmislek pa: razlike so tu zato, da nas bogatijo …

KAJ JE SPOL?
Najprej k osnovam. Beseda spol (angl. sex) izhaja iz latinske besede secare, ki pomeni razrezati ali deliti. Nakazuje torej na delitev človeštva oziroma na lastnosti in prvine, po katerih se moški razlikujejo od žensk. Človeštvo je sestavljeno iz dveh nepopolnih komponent, moške in ženske. Če sta ločena, sta spola nepopolna, skupaj, če torej sestavljata celoto, pa sta popolna. Človeštvo se nadaljuje le zato, ker se ti komponenti združita v celoto dopolnjujočih se vlog in odgovornosti, v okviru katerih prek fizičnega in mentalnega odnosa tvorita in ohranjata človeštvo.

Razlike med moškimi in ženskami so bile dolga stoletja družbeno opredeljene in obravnavane skozi prizmo seksizma, po katerem naj bi bili moški nadrejeni ženskam. Sčasoma so se začeli pogledi na družbeno vlogo moških in žensk izenačevati, hkrati pa je vizija enakosti med spoloma zožila možnosti za odkrivanje osnovnih razlik. Toda te obstajajo in so znanstveno potrjeno dejstvo.

V nadaljevanju predstavljamo nekaj odkritij, ki kažejo, da razlike obstajajo – toda seveda ne veljajo za vse moške in vse ženske (enako). V določeni meri gre zgolj za posplošitve, ki pa so dovolj oprijemljive, da se lahko iz njih česa naučimo.

RAZLIKE MED MOŠKIMI IN ŽENSKAMI

Biološke in fizične razlike
Dejstvo je, da se moški in ženske med seboj telesno razlikujemo. Razlike med spoloma se začnejo že pri spočetju. Vsaka od naših celic ima 46 kromosomov, vsak od staršev pa jih prispeva 23. Kromosomi se združijo v 23 parov – 22 parov je avtosomov; ti nosijo gene, ki določajo otrokove individualne fizične lastnosti. En par kromosomov sta spolna kromosoma, ki določita otrokov spol; par XX pomeni deklico, XY pa dečka, pri čemer ženska vedno prispeva kromosom X, moški pa kromosom X ali Y. Tip očetovega semena torej določi spol otroka.

Najočitnejše telesne razlike med moškimi in ženskami se nanašajo na telesno težo, obliko in anatomijo. Ženske in moški se razlikujejo po spolnih organih in seksualnih funkcijah, po organizaciji in aktivnosti možganov, po telesnih merah in moči mišic, po produkciji in porabi energije, po razmerju med mišicami in maščobo … Ženske imajo v povprečju samo od 55 do 58 odstotkov moči zgornjega telesa moškega in samo 80 odstotkov moči moškega z enako telesno težo.

Moški lažje pridobijo mišice, imajo debelejšo kožo, se težje ranijo in imajo nižji bolečinski prag. Fizično so bolje opremljeni za uporabo sile kot ženske. Navadno imajo debelejšo in močnejšo lobanjo kot ženske.
Biološke razlike posredno in neposredno prispevajo k različnemu vedenju moških in žensk. Ker so njihovi možgani različno opremljeni, tudi različno zaznavajo okolje. Prepletanje zunanjih (okoljskih) vplivov in družbenega zaznavanja spolov v kombinaciji z zakoreninjenimi biološkimi lastnostmi, genetiko in delovanjem možganov vpliva na bodisi bolj moško bodisi bolj žensko vedenje.

Pristop k reševanju problemov
Moški in ženske se lotevajo reševanja problemov z enakimi cilji, vendar pri tem uporabljajo različne pristope. Za večino žensk razprava o problemu pomeni priložnost za raziskovanje, poglobitev ali okrepitev odnosa z osebo, s katero se pogovarjajo. Ženske se navadno bolj ukvarjajo s tem, kako reševati probleme, kot s ciljem rešitve. Za večino moških pa reševanje problema pomeni priložnost, da prikažejo svoje sposobnosti in moč ter predanost odnosu. To, kako reševati problem, ni tako pomembno kot učinkovitost reševanja, pri čemer čustva, v nasprotju z ženskami, potisnejo vstran.

Razmišljanje
Moški in ženske lahko dosežejo enake sklepe in pridejo do enakih rešitev, toda procesi, ki jih pri tem uporabljajo, so različni in lahko vodijo do povsem različnih rezultatov. Na splošno moški in ženske informacije procesirajo različno.

Ženske so intuitivni misleci. Razmišljajo o različnih virih informacij, zavzamejo širšo perspektivo, elemente naloge pa zaznavajo kot povezane in soodvisne. Prevzame jih kompleksnost, ki obstaja ali bi lahko obstajala, obenem pa težko ločijo svoje osebne izkušnje od problemov.

Moški se osredotočijo na en problem hkrati – ali vsaj na omejeno število problemov. Ločujejo med seboj in problemom ter minimizirajo potencialno kompleksnost. Probleme rešujejo linearno ali sekvenčno, njihovih elementov pa ne zaznavajo kot tako zelo povezane, pač pa bolj kot neodvisne. Ne poglabljajo se v podrobnosti, ki bi jim utegnile koristiti pri reševanju problema.

Spomin
Ženske si lažje zapomnijo stvari in dogodke z močno čustveno komponento ter dogodke ali izkušnje, povezane s čustvi in občutki (rojstni dnevi, obletnice, podrobnosti o svetu, v katerem živijo).

Moški se spominjajo dogodkov z rabo strategij, ki temeljijo na rekonstruiranju izkušenj (elementi, naloge, aktivnosti). Lažje si zapomnijo »taktične spomine«, kot so potovalne smeri, in vse, kar je povezano s tekmovanjem ali telesno dejavnostjo. Pri tem igra pomembno vlogo tudi hipokampus, del možganov, ki je primarno odgovoren za spomin ter se različno odziva na moški hormon testosteron in spremenljive ravni ženskega hormona progesterona.
 
Verbalne sposobnosti in sporazumevanje
Vsakdo pri sporazumevanju uporablja svoj slog. Ta je odvisen od več dejavnikov: od kod prihajamo, kako in kje smo odraščali, od naše izobrazbe, starosti in celo spola. Na splošno moški in ženske komunicirajo različno, čeprav se lastnosti enega spola prepletajo tudi v drugem.

Ženske že od rojstva naprej kažejo večje sposobnosti, ko gre za verbalne funkcije in tekoče govorjenje, črkovanje, slovnico in hitrost branja (pri razumevanju besed in besedišču imata oba spola približno enake sposobnosti). Velika verbalna sposobnost žensk se kaže v večjem zanimanju za družbene in medosebne vidike življenja. Ženske bolj zanimajo ljudje kot predmeti. Čutijo večjo potrebo po povezovanju kot moški in so motivirane za opravljanje nalog iz socialnih vzgibov.

Moški iščejo jasne rešitve problemov in koristne nasvete, ženske pa skušajo vzpostaviti vzdušje intimnosti ter pri prizadevanju za krepitev odnosov izražajo skrb in empatijo. Moški se pri komuniciranju osredotočajo na dejstva, ženske poudarjajo občutke. Moški probleme najbolje rešujejo tako, da razmišljajo le o eni zadevi hkrati, pri čemer so najraje sami. Ženske se morajo o problemih pogosto s kom pogovoriti. Moški pristopijo k situaciji z močno željo po odločanju in ukrepanju, ženske pa včasih le želijo govoriti o tem, kar občutijo v zvezi z dano situacijo. Moški govorijo neposredno in uporabljajo besede dobesedno, ženske posredno.

Načeloma v javnih situacijah moški govorijo več kot ženske, doma pa je prav nasprotno. Ženske med pogovorom pogosteje vzpostavljajo očesni stik in skačejo s teme na temo, medtem ko lahko moški dalj časa govorijo o eni temi. Ženske pri poslušanju sodelujejo z glasovi (»hm«, »aha« …), moški so tišji poslušalci. Pri komuniciranju ženske namenjajo večji poudarek govorici telesa, izražajo več čustev, več se smejijo in smehljajo, medtem ko moški bolj nadzirajo čustva; pogosteje jih izražajo ko gre za sporočanje nadrejenosti, moči. Ženske namenjajo večji poudarek »vzdušju«, občutljivejše so na zvoke in vonjave.

Razlike pri zaznavanju in dojemanju erotike
Zaradi razlik med moškimi in ženskimi možgani ter različnih hormonskih ravni obstajajo tudi razlike v vizualnem erotičnem zaznavanju.

Eden od razlogov, zakaj moške vzburja ženska golota, se skriva v hormonskih razlikah. Moški imajo višje ravni androgenov (moški spolni hormoni, ki vplivajo tudi na večjo fizično agresivnost) kot estrogenov (ženskih spolnih hormonov) in nasprotno. Androgeni so hormoni erotičnega vzburjenja pri moških in ženskah (pri obeh spolih vplivajo na povečanje libida), estrogeni pa so »erotično pomirjevalo« in lahko pri obeh spolih vodijo v pomanjkanje seksualne pobude. V obdobju pubertete se pri fantih poveča raven androgenov, kar je eden od razlogov za pogosto razmišljanje o spolnosti in večjo občutljivost na erotične dražljaje.

K določeni, vendar manjši meri seksualnega vznemirjenja in radovednosti pripomorejo tudi nizke ravni androgenov, ki jih proizvaja žensko telo, vendar ženske zaznavajo moške drugače: začnejo se zavedati svojega telesa, ki postaja ženstveno, in vznemirja jih misel na to, da bi jih moški ljubkoval in ljubil. Žensko seksualno vzburjenje je namreč osredotočeno predvsem na romantično idejo o moškem, ki si je želi; ne vzburja je moški sam po sebi, marveč njena predstava o njegovi želji po njej (to tudi pojasnjuje večjo skrb žensk za zunanji videz). Nasprotno moške lahko seksualno vzburi že samo žensko telo, na osnovi česar jo spremeni v objekt poželenja.

Spopadanje s čustvi
Moški se težje povezujejo s svojimi občutki in se utegnejo ob pretiranem čustvovanju v svoji okolici počutiti ogrožene. Situacijo skušajo nadzirati z izražanjem nadzora in moči ali z umikom. Ženske so v stiku s širšo paleto čustev kot moški in tudi njihova intenzivnost je večja. To moški zaznavajo kot nihanje razpoloženja, kar težko razumejo.

Članek se nadaljuje »


Vesna Kaloh

Vesna Kaloh dr. dent. spec. čeljustne in zobne ortopedije

Postavi vprašanje

Gregor Kavčič

dr. Gregor Kavčič dr. med. spec. ortopedije

Postavi vprašanje

Vsi Viva strokovnjaki