Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

*** Show Paged

Čustveno opismenjevanje: jeza nase in krivda


(stran 2 od 3)

Samočustva: jeza nase
V nasprotju z drugimi živimi bitji smo ljudje zmožni razmišljati o sebi, zato lahko do sebe zavzamemo stališče – lahko se bodisi kritiziramo bodisi pohvalimo. To pomeni, da lahko ljudje do sebe občutimo različna čustva. Takšna čustva imenujemo samočustva. Oseba se lahko prezira, ker nima kake lastnosti, o kateri meni, da je pogoj za dostojanstvo. Anoreksični najstniki pogosto sovražijo svoje telo, saj menijo, da jih ovira na poti do sreče in da so se rodili v napačnem telesu. Toda ljudje se lahko tudi cenijo, se spoštujejo in se imajo radi, lahko so prepričani vase – ali pa dvomijo v svoje sposobnosti …

Obstajajo torej številna samočustva. Sodobna psihoterapija potrjuje postavko psihoanalize, po kateri ljudje v svojem stališču do sebe pogosto le ponavljajo stališče, kakršno so v otroštvu do njih imeli starši. Seveda ni vedno tako, je pa zelo pogosto. Zato je nadvse pomembno, kakšen odnos imajo starši do otroka in katera čustva mu izkazujejo. Otrok si zapomni naše vedenje in tudi čustvo, ki ga je v njem vzbudilo. Takšno doživljanje ga lahko prežema tudi v situacijah, ko starši niso navzoci. Tudi zaradi tega so si ljudje zmožni prepričljivo izrečeno žalitev iz preteklosti, denimo "teslo nesposobno", zapomniti in si jo v glavi "spuščati" še naslednjih šestdeset let ali dlje.

Cilj je sprememba in učenje
Do otrokove osebnosti moramo vedno imeti pozitivno stališče, trdno negativno stališče pa samo do nekaterih otrokovih ravnanj. S tem otroku izkazujemo ljubezen in spoštovanje, pokažemo mu, kako zelo pomemben je za nas in kako zelo smo prepričani v njegove sposobnosti. Tako mu pomagamo zgraditi pozitivno samopodobo. S tem, da smo kritični in da kaznujemo otrokove nesprejemljive postopke, želje, razmišljanja itn., otroku pomagamo razviti pozitivno obnašanje.

Če otrok naredi nekaj, kar je za starše nesprejemljivo, je povsem naravno, da se starši razjezijo. Enako naravno je, da svojo jezo otroku pokažejo in, če je treba, tudi kaznujejo. Čustva občutimo, kadar se nam zdi kaj pomembno, s tem, ko svoja čustva izrazimo pred otrokom, pa mu to tudi pokažemo. Pri tem je nadvse pomemben način, kako to storimo. Starši, ki se jezijo, se morajo zavedati, kaj je njihov cilj: sprememba otrokovega obnašanja. Zato je pomembno, da je kritika otrokovega obnašanja natančna; razložiti mu je treba, zakaj je takšno obnašanje slabo, nato pa mu pomagati, da bo razumel, kakšno bi bilo primerno obnašanje. Jeza je torej nekakšna kritika, njen cilj pa je sprememba in učenje. Če otroku jezo prikažemo konstruktivno, si bo to zapomnil in se bo zmožen konstruktivno jeziti nase.
Članek se nadaljuje »


Vam je �lanek v�e�?


Povezano

trstsdsd