Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Čustveno opismenjevanje: jeza nase in krivda

Dober sem, čeprav sem naredil napako

Otroci doživljajo svet zelo preprosto, saj v tem, kar opažajo okrog sebe, niso zmožni zaznati skritih pomenov. Zaradi tega so čustva majhnih otrok nekako "pomešana" in nediferencirana. To se nanaša tudi na čustvo jeze: otroci se jezijo vsakič, ko njihova želja ni zadovoljena. Ta primitivna jeza sloni na dveh prvinah: na neizpolnjeni želji osebe, ki se jezi, in na njenem doživljanju moči. Jezi se tisti, ki je prepričan, da je močnejši.
Toda ta primitivna jeza ni socializirana. Starši učimo otroke, da se včasih nimajo pravice jeziti. Tako jim pomagamo razvijati moralno razsojanje in jih učimo, naj se ne zanašajo samo na koncept "želje", temveč tudi na koncept "pravice". Otroci se tako naučijo, da so lahko pravice kake osebe pomembnejše od lastnih želja, njihova jeza pa se preobraža v socializirano čustvo. Toda tam, kjer je možno, da je nekaj prav, je možno tudi nasprotno, da je nekaj narobe – in poleg pravice obstaja tudi krivica ali krivda.

Zgodba iz ordinacije
Aleš in Alenka sta prišla na partnersko terapijo, ker sta se nenehno prepirala. To se je stopnjevalo do te mere, da je bil njun odnos neznosen. V zadnjih šestih mesecih sta se pogovarjala o ločitvi, to pa je bil tudi razlog, da sta se obrnila na zakonskega terapevta, ki naj bi raziskal, kakšne so možnosti, da ostaneta skupaj. Kot glavni razlog za prepire se je izkazalo to, da Alenka nikoli ne prizna svoje napake. Aleš je priznaval svoje napake in pričakoval, da bo enako ravnala tudi Alenka. Po desetih letih skupnega življenja se je odločil, da tega ne bo več prenašal. Trmasto je vztrajal pri tem, da mora tudi Alenka priznavati svoje napake.

Med raziskovanjem Alenkine preteklosti, predvsem tega, kako so njeni starši odzivali na njene otroške napake, se je pokazalo, da Alenka ni imela pravice do napak. Starši so od nje pričakovali, da bo vse opravila brezhibno, kadar pa ni izpolnila njihovih pričakovanj, so jo žalili in poniževali. V strahu, da se bo to ponovilo, si je Alenka prizadevala, da nikoli ne bi naredila nobene napake. Ko je bila že dekle, si je vsakič, ko je naredila napako, z notranjim glasom ponavljala besede staršev. Zaradi vsega tega je Alenka vsako napako doživljala kot katastrofo, kot dokaz osebne manjvrednosti. V nasprotju z njo je bil Aleš prepričan, da napake niso nič strašnega, da se pa dogajajo in da ne govorijo nič o njem kot o osebnosti
Diagnoza je bila postavljena: Alenka ima težave s prezirom do sebe. Naučiti se bo morala, da se ne bo vsakič, ko bo naredila kako napako, jezila nase. Aleševa naloga je bila, da ji pri tem pomaga.

Otroci doživljajo svet zelo preprosto, saj v tem, kar opažajo okrog sebe, niso zmožni zaznati skritih pomenov. Zaradi tega so čustva majhnih otrok nekako "pomešana" in nediferencirana. To se nanaša tudi na čustvo jeze: otroci se jezijo vsakič, ko njihova želja ni zadovoljena. Ta primitivna jeza sloni na dveh prvinah: na neizpolnjeni želji osebe, ki se jezi, in na njenem doživljanju moči. Jezi se tisti, ki je prepričan, da je močnejši.
Toda ta primitivna jeza ni socializirana. Starši učimo otroke, da se včasih nimajo pravice jeziti. Tako jim pomagamo razvijati moralno razsojanje in jih učimo, naj se ne zanašajo samo na koncept "želje", temveč tudi na koncept "pravice". Otroci se tako naučijo, da so lahko pravice kake osebe pomembnejše od lastnih želja, njihova jeza pa se preobraža v socializirano čustvo. Toda tam, kjer je možno, da je nekaj prav, je možno tudi nasprotno, da je nekaj narobe – in poleg pravice obstaja tudi krivica ali krivda.

Oseba in njeno vedenje
V tem procesu učimo otroke še eno nadvse pomembno stvar: da obstaja razlika med osebnostjo in tem, kar oseba počne. Razlika med osebo in njenim vedenjem je tako zelo pomembna za razumevanje ljudi in njihovega čustvovanja, da lahko rečemo, da jo zmorejo zaznati samo čustveno pismeni ljudje. Šele ko se vzpostavi ta razlika, je možno razumeti spore med ljudmi in šele tedaj je možno razlikovati med številnimi čustvi.
Socializirana ali odrasla jeza nikoli ni usmerjena na drugega človeka kot osebnost, marveč se vedno nanaša na njegovo ravnanje. Jeza je pravzaprav čustvo, ki prinaša sporočilo: "Spremeni svoje obnašanje!" Kdor se jezi, meni, da ga obnašanje druge osebe ogroža in da je nepravično.

Razlikovanje med ravnanjem (obnašanjem) in osebnostjo omogoči razlikovanje med čustvom, usmerjenim na postopek, in čustvom, usmerjenim na osebo. V nasprotju z jezo sta prezir in sovraštvo usmerjeni na osebo. Prezir sporoča drugemu, da je nedostojno, nevredno bitje, sovraštvo pa mu govori, da je hudoben človek. Prezir in sovraštvo potemtakem razčlovečita drugega in ga spreminjata v objekt. Pri jezi, ki je usmerjena na obnašanje, nikoli ni tako.

Pomembni čustvi, usmerjeni na drugega kot osebo, sta ljubezen in spoštovanje. Jeza gre z roko v roki s tema čustvoma. Razlog za to tiči v tem, da je jeza usmerjena na obnašanje osebe, ljubezen pa na njeno osebnost. Zato je povsem logično in razumljivo, da z jezo zahtevamo spremembo obnašanja ljubljene osebe. To lahko počnemo tudi z osebo, ki jo globoko spoštujemo. Ali z drugimi besedami: jeza ni zanikanje ljubezni in spoštovanja, kot to velja v primeru prezira in sovraštva, ki zanikata vrednost druge osebe in sta zato nezdružljiva z ljubeznijo in spoštovanjem.
Članek se nadaljuje »


Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

otrok , otroci , terapija , krivda , stiska , vzgoja , učenje , jeza , čustvo , vzgoja otrok , želja , družba , travma , psiholog , zoran milivojević , vzorci iz otroštva , čustveno opismenjevanje , pravica

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.