Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Zakaj mi laže?

Male in velike laži

Naše življenje je polno drobnih laži. Laganje je v človeški naravi, laži pa so pogosto tako spontane, da celo pozabimo, da smo jih izrekli. Tudi živali zavajajo, samo ljudje smo ustrojeni tako, da zavajamo celo sami sebe. Nekateri so s tem tako zaposleni, da včasih ne razlikujejo med resnico in namišljenim. V vsaki laži je namreč želja, da bi bila laž resnična.

NA NASPROTNEM POLU RESNICE

Naše življenje je polno drobnih laži. Laganje je v človeški naravi, laži pa so pogosto tako spontane, da celo pozabimo, da smo jih izrekli.
Tudi živali zavajajo, samo ljudje smo ustrojeni tako, da zavajamo celo sami sebe. Nekateri so s tem tako zaposleni, da včasih ne razlikujejo med resnico in namišljenim. V vsaki laži je namreč želja, da bi bila laž resnična.

Laž je neresnična trditev, katere namen je zavajati, ohraniti skrivnost/ugled, zaščititi lastne občutke ali se izogniti prepiru/kazni. Pri laganju zavestno izrečemo nekaj, za kar vemo, da ni res, z namenom, da bi sogovornika prepričali, da je to res. Laganje se nanaša na besedno in pisno sporazumevanje. 

Lažnivci so ljudje z močnim čutom za lastno osebnost. So dobri igralci, ki se znajo pretvarjati in spreminjati identiteto oziroma jo sproti prilagajati situacijam. Lažnivci so ekstrovertirane osebe; pogosto gre za ljudi z osebnostnimi motnjami, kot sta asocialnost in narcizem. »Karizmatičnim« lažnivcem je lahko verjeti, saj dejansko menijo, da govorijo resnico, in se temu primerno tudi obnašajo.
 
ZAKAJ LAŽEMO?
Otroci začnejo lagati med četrtim in petim letom starosti. Takrat tega ne počnejo s slabimi nameni, marveč zato, da bi pridobili pozornost. Pozneje lažemo iz številnih drugih razlogov, največkrat zaradi strahu:

  • pred škodo oziroma, da bi se zaščitili pred zunanjim svetom; v zvezi s tem se moramo zavedati, da niso vse laži škodljive. Včasih so celo najboljše sredstvo za zaščito zasebnosti in nas samih pred morebitno nevarnostjo.
  • pred konfliktom, prepirom; v takšnih primerih lažemo, da se izognemo nepotrebnemu in/ali mučnemu prepiru.
  • pred kaznijo; to je že v rosnih letih eden od najpogostejših razlogov za laganje. Otroci lažejo o učnem uspehu, trdijo, da niso pojedli piškotov ali da niso  udarili sosedovega otroka – vse to zato, da bi ubežali pred kaznijo.
  • pred zavrnitvijo; včasih je vzrok za laž naša negotovost glede samih sebe, partnerskega odnosa ali družbe nasploh. Lažemo, ker hočemo ostati priljubljeni. 
  • pred izgubo – človeka, odnosa, premoženja, ugleda …
  • pred nestrinjanjem ali zavrnitvijo.

Razmeroma pogosto je laganje, pri katerem posnemamo druge. Po njem posežemo, če uvidimo, da imajo drugi od laganja koristi. Lažemo tudi zato, ker menimo, da nam resnica ne bo koristila. Zakaj bi si grenili življenje, če si ga lahko elegantno olajšamo z večjo ali manjšo lažjo? (»Ne, draga, ne varam te!«).

Laganje lahko spodbujajo družinske in kulturne vrednote ali moralna merila. Protislovno, toda družine, ki strogo kaznujejo neprimerno vedenje, obenem spodbujajo laganje, ki postane oblika izogibanja kazni. Družina spodbuja laganje tudi s tem, da se zanj ne zmeni in ga ne prepoznava kot problem. Lažemo iz strahu pred nestrinjanjem ali zavrnitvijo, lahko pa celo iz altruističnih razlogov (bele laži). Lažemo, da si pridobimo ali ohranimo samospoštovanje (ko začutimo, da je naše samospoštovanje ogroženo, se zatečemo k laganju), a tudi iz želje po ugajanju (ne gre toliko za to, kako narediti vtis na druge, kot za ohranitev pogleda nase, ki je skladen s tem, kakšni bi radi bili). Ker hočemo ugajati, si olajšati socialne situacije in se izogibati žaljenju drugih, se zatekamo k laži.

Pogosto je tudi laganje, katerega vzrok je zaščita in/ali zavajanje samega sebe (prepričate se, da je bila luč na semaforju še vedno rumena, ne pa rdeča; kupite loterijski listek in verjamete, da boste zadeli prav vi; ne zmenite se za znake resne bolezni). Lažemo lahko zaradi zlobe (laži, temelječe na namernem zavajanju, govoricah polresnicah) ali nepremišljenosti. Lahko pa tudi pretiravamo in napihujemo stvari, ki napihovanja ne potrebujejo. Značilen primer je laganje o gmotnem položaju, položaju v službi, poslovnih uspehih itn.

Lažemo tudi iz vljudnosti: zastavljamo vprašanja, čeprav nam je v resnici vseeno, kakšni bodo odgovori. »Kako si kaj?« je značilno takšno vprašanje. Pretvarjamo se, da nas to zanima, v resnici pa nam je malo mar. Tudi odgovor »Dobro, hvala!« ni nujno iskren. Lažemo, ker vemo, da je druga oseba zgolj vljudna in je naše težave v resnici ne zanimajo. Ko slišimo odgovor »Dobro, hvala«, nam odleže, saj nam ni treba poslušati seznama zdravstvenih, čustvenih, finančnih in drugih težav. Lažemo torej tako z vprašanjem kot z odgovorom.
Kljub naštetemu pa je ključni razlog, da ljudje lažemo, zelo preprost: lažemo zato, ker laž deluje, zato je tudi vse bolj priljubljena in uporabna socialna spretnost.

Članek se nadaljuje »


Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

otrok , življenje , družina , laž , laganje , starš , ljubezenski odnos , lažnivec , partnerski odnosi

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.