EFT: za srečno otroštvo

(Foto: Shutterstock)

Je svet lahko drugačen?

Da so otroci naše največje bogastvo, se strinjamo vsi, starši in politiki. V resnici pa je v pojmu otroštva toliko teme kot svetlobe, enaka mera sreče in trpljenja. V resnici imajo le redki otroci srečno mladost. Psihoterapevti imamo ravno zaradi zapletov v otroštvu toliko dela.

Kako gre to skupaj?

Najprej moramo demitizirati »srečno otroštvo«. Zaradi lastnih težav v otroštvu se zatekamo v pravljični svet iluzij o brezskrbnosti, spontanosti in preskrbljenosti z vsem, kar malo človeško bitje potrebuje. V tem svetu ni prostora za težave, neprijetnosti. Ker nas niso naučili drugače, menimo, da je najboljši način uvajanja otroka v življenje ta, da mu »prihranimo« ne-lepo plat. Najboljša prispodoba je mit o Božičku. Otroku lažemo, da obstaja, kot da bi bil daril manj vesel, če bi jih dobil od staršev. Se še spomnite šoka, ko ste zvedeli, da ga ni? Tako, le malo bolj prefinjeno, ravnamo pri vzgoji otrok na veliko področjih.

Iz generacije v generacijo

Znašli smo se namreč v začaranem krogu, ki se obnavlja iz generacije v generacijo. Kot da otroci ne bi imeli pravice do resničnosti. Z najboljšimi nameni jim prikrivamo podatke, da bi jih zavarovali. V resnici bi bilo bolje, če bi jim ves čas omogočali stik z resničnostjo, vloga staršev bi morala biti le vloga prevajalca, ki otroku razloži življenje tako, da lahko razume. Starši pa si vzamemo pravico, pogosto zaradi lastnega neznanja o ravnanju z težavami, »vedenja«, kaj je »za otroka najbolje«.

Odločimo se za filtriranje informacij in njihovo preoblikovanje tako, kot se nam zdi »prav«, največkrat na način, kot so z nami ravnali naši starši. S tem naredimo večplastno škodo. Pri otroku ne razvijamo lastnega pogleda na svet in odločanja o sebi in svetu. Verbalno ustvarjamo iluzijo brezskrbnega otroštva, energetsko pa otrok čuti, da stvari niso čisto takšne in je po nepotrebnem zmeden. Namesto da bi otroka v resnici pripravljali na samostojnost, jo s tem odlagamo.

Imel/a sem srečno otroštvo!?

Ko svoje kliente povprašam o otroštvu, ti pogosto povedo, da je bilo srečno. Ko še malo sprašujem o podrobnostih in ko se te s pomočjo odraslega pogleda razkrijejo malo drugače, so ljudje pogosto jezni name, češ da »sem jim vzela še zadnjo iluzijo«, pozneje pa še bolj na starše, ki so jim vzeli pravico do resničnosti. Šele ko začnejo raziskovati svoje resnično otroštvo, se proces zdravljenja začne.

Osnovni zapis – že v trebuhu

Vemo, da nekaterim otročkom že v materinem trebuhu ni tako dobro, kot bi moralo biti za njihov optimalen razvoj. Mati jim poleg dobrot dovaja tudi fiziološke, energetske, genetske nosilce svoje zaskrbljenosti, odvisnosti, podhranjenosti ... in ti postanejo del otročka, še preden se rodi. To je osnovni zapis, ki ga bo otrok uporabljal v svojem življenju.

Zanikamo …

Potem pride do rojstva, in če ne prej, se s tem trenutkom začne razcep med realnostjo in ... željo. Miti o srečnem porodu izhajajo iz želje, da bi bilo čim manj boleče in da bi se dete rodilo zdravo. Zelo redko se zgodi, da ženska, ki je že rodila, npr. mati hčerki, iskreno pove o travmatični strani poroda, o svojih strahovih, neznosnih bolečinah, obupavanju med potekom ipd. Kot bi hotele te neugodnosti čim prej pozabiti, jih potisniti vstran. V celoti se ukvarjamo samo z dojenčkom, ki ga doživimo kot čudež božji. Zanikamo temno plat medalje, kot da bi na tem svetu sploh obstajalo kaj, ki te plati nima.

Predvidevam, da je toliko zapletov pri ljudeh (več kot pri živalih) predvsem zato, ker smo po eni strani porod popolnoma stehnizirali, po drugi pa prekrili velik del čustvenih komponent, zato je izgubil svojo naravno celovitost. Otrok seveda vse to čuti. Že samo dejstvo, da je silovito porinjen v svet, je zanj velik zalogaj, vendar dobi še dodatek, o katerem redko govorimo.

Članek se nadaljuje »