Zakon v težavah

(Foto: Shutterstock)

Nasveti in ideje

Tako rekoč vsaka partnerska zveza, naj je zakonska ali zunajzakonska, kdaj doseže točko, na kateri partnerja začutita, da nekaj manjka, in začneta iskati načine, kako zapolniti vrzel.

Ta ni nujno seksualne narave: krivcev za enoličnost in apatičnost partnerske zveze je lahko nešteto, od pomanjkanja pozornosti, ljubezni in sporazumevanja do skrbi pred prihodnostjo.

Na začetku se vse zdi kot v pravljici: poroka v belem, načrti, obljube, pričakovanja … Ko se odločimo za zakon, imamo jasen namen preživeti prihodnost s partnerjem, ki smo si ga izbrali za življenjskega sopotnika. Prepričani smo, da nas bo osrečil. Toda bolj ko čustveno dozorevamo, hitreje spoznavamo, da v resnici nihče nima te moči.

Sčasoma vsakodnevne skrbi preženejo prvotno navdušenje in prej ali slej se srečamo tudi z učinki razočaranj, ki jih neizogibno prinese zakonska zveza – nekatera so manjša in hitro zbledijo, nekatera pa večja in težje rešljiva. V resnici pa je pomembno le to, kako partnerja rešita težave, s tem pa tudi zakon.

Najslabše pri reševanju zakonskih težav je ohranjanje statusa quo. Nekateri pari so skupaj nesrečni vse življenje in prav takšni zakoni so nadvse odporni na spremembe. Pustiti stvari takšne, kot so, zgolj zaradi ljubega miru, je seveda preprosta, vendar le kratkoročna rešitev. Dolgoročno pa apatičnost pri reševanju odnosa vodi v razpad zveze.
 
KAKO VEMO, DA JE ZAKON V TEŽAVAH?

Veliko je znakov, ki govorijo o tem, da se moramo reševanja zakonske zveze lotiti čim prej.

Eden od najpogostejših in najpomembnejših je slabljenje ali celo odsotnost komunikacije. Partnerja se niti smejita več skupaj. Življenje v tišini jima ustreza bolj kot nekoč prijetni in pogosti pogovori. Partnerja, katerih zveza je v krizi, se prenehata pogovarjati o vsem – tako o vsakdanjih kot tudi o pomembnih stvareh.

Nasvete raje iščeta pri prijateljih in sorodnikih. Življenje doma je tiho in mirno; raje kot da bi se pogovarjala, sedita pred televizijskim sprejemnikom, bereta, se umikata pred računalniški zaslon ali preprosto vse bolj izkoriščata prosti čas zase. Še tisti redki pogovori so usmerjeni na gospodinjstvo in otroke.

Ste zadnji, ki izve za pomembne informacije o partnerjevi službi, osebnih problemih in dosežkih; raje jih namreč deli z drugimi ljudmi. Eden, drugi ali oba se izogibata neposrednemu pogovoru in stvari ohranite zase. Morda čutite, da ste edini, ki si prizadeva rešiti težave, in doživljate frustracije vsakič, ko se poskušate pogovoriti o zakonskih težavah, partner pa se pogovoru izmika – ali pa to počnete vi.

Partnerja v krizi kažeta nepripravljenost za pogovor tudi na zelo očitne načine (npr. zapustita prostor ali pa se preprosto "izključita"). Že misel na to, da je treba spregovoriti s partnerjem, je neprijetna. Težave skrivata pod površjem, zato odnos sčasoma preplavijo dotlej potlačeni občutki, zagrenjenost ter nezaupanja v partnerja in zvezo. Brez zaupanja pa zveza ne more preživeti.

Naslednji krivec za razpad zakona je pomanjkanje spolne strasti in/ali privlačnosti. Spolnost je pomembno lepilo, ki – poleg vseh drugih "lepil" – ohranja partnersko zvezo. Seveda v vsakem odnosu obstajajo naravni vzponi in padci v spolnem življenju. Med rjuhe se vselej lahko prikradejo stres, utrujenost in drugi pritiski, ki slabijo željo po intimnosti. Toda tu govorimo o nečem drugem: znak za alarm je, če imate občutek, da partnerju le še "ustrežete". Če je vajin odnos omejen na odnos sostanovalcev, ne pa tudi ljubimcev, če se prenehata dotikati in poljubljati, je z njim nekaj zelo narobe. Vprašajte se, kakšno je vajino spolno življenje. Ste z njim zadovoljni? Imate občutek, da je z njim zadovoljen vaš partner? Si eden veliko bolj želi spolnosti kot drugi? Se je spolnost iz užitka preobrazila v obvezo? Prej boste ugotovili, zakaj je strast poniknila, lažje jo boste znova razplamteli.

Naslednji znak je žaljivost, ki postane stalnica v odnosu. Ljudje, ki niso srečni v odnosu, se obsipajo s hudobnimi pripombami, zmerljivkami, poniževanjem in nepriznavanjem, včasih tudi z ignoriranjem partnerjevih čustev. Nesrečen človek želi povzročiti bolečino tudi drugim, besede pa imajo veliko moč: reči nekaj, za kar vemo, da bo prizadelo drugega, je oblika nadzora nad njim. Včasih komentarji namerno ali nenamerno ošibijo partnerjevo samospoštovanje.

Zato začnemo samodejno prikrivati, kdo smo in kaj mislimo, saj nočemo tvegati prepira in smo vnaprej prepričani, da bomo ponižani.

Prepiri so vse pogostejši in vse bolj intenzivni, pravzaprav postanejo neizogibni. Pogosto je prelaganje krivde na partnerja. Nepomembni prepirčki se praviloma razplamtijo in se razširijo na druge težave. Kritika postane neizogiben del sporazumevanja. Zdi se vam, da nič ne naredite prav; partner kritizira vse in tega se vnaprej bojite. S tem so povezani tudi obrambni mehanizmi, ki, če prevladajo, ne morejo zagotoviti uspešnega reševanja težav. Nasprotni pol prepirov je izogibanje konfliktom. Konflikt je sicer naraven in normalen del odnosa. Težava nastane, če ugotovite, da se prepustite nečemu, s čimer se ne strinjate, samo zaradi ljubega miru ali zato, da se ne bi zapletli v spor.

Partnerja, ki ugotovita, da nimata ničesar skupnega, sta v težavah. Obnašata kot tujca in se niti ne trudita, da bi čas preživljala skupaj. Vse manj časa preživita skupaj, misel na to se jima ne zdi vznemirljiva, ne čutita potrebe, da bi poiskala ravnovesje med ljubeznijo in vsakodnevnimi opravili. Nimata več skupnih konjičkov, zanimanj, tem, o katerih bi se pogovarjala. Če se to dogaja dalj časa – z izjemo, denimo, časa po rojstvu otroka, ko partnerja okupira malček – je to lahko opozorilni znak, da je nekaj narobe.

Posledice utegnejo biti uničujoče: od tesnobe ter sprememb vzorcev spanja in prehranjevanja do depresije, strahu pred soočenjem z resnico ter strahu pred samoto in osamljenostjo. Partnerja si v takšnem položaju situaciji navadno zatiskata oči pred resnico in sta prepričana, da je bolje, če ne vesta, kaj se dogaja. Hkrati se izogibata drug drugega in nenehno iščeta izgovore, zakaj jima ni treba biti skupaj.

Zakon uničuje tudi prešuštvovanje. Iskanje intimnosti zunaj zakonske zveze je eden od najočitnejših znakov, ki govori o težavah. Ali pogosto sanjarite o življenju brez partnerja, ali razmišljate o tem, kako lepo bi bilo, če bi se ločili? To je eden od znakov, da ste ujeti v neprijetnem položaju, iz katerega ne najdete izhoda. Poiskati ga morata skupaj. Podobno velja za ljubosumje, zapleteno čustvo, ki spodjeda partnersko zvezo.

Najhujše je neutemeljeno ljubosumje, takšno, ki se zgodi brez opozorila in moti ravnovesje odnosa. Tovrstno ljubosumje ima le malo skupnega z nezvestobo; najpogosteje je posledica izgube samospoštovanja in občutka negotovosti – bodisi pri vas bodisi pri partnerju. Končni znak, da je zakon propadel in ljubezen odmrla, je, ko se eden od partnerjev loti iskanja novega človeka. To lahko ugotovimo tudi z opažanjem sprememb v partnerjevem obnašanju in videzu. Nenadne negativne spremembe sicer pogosto kažejo na težave s samospoštovanjem in vdanost v usodo; oseba, ki se nenadoma spremeni v pozitivnem pogledu, pa morebiti oddaja signale, da želi ugajati predvsem drugim.

Zanemariti ne smemo niti negativnih interpretacij. O teh govorimo, kadar eden od partner nenehno misli, da so motivi drugega bolj negativni, kot so v resnici. Povedano drugače: partnerjeve besede in dejanja si razlagamo negativno in nepošteno do njega. V problematičnem zakonu si partnerja prizadevata, da bi prezrla pozitivne stvari, ki jih opazita; pripisujeta jih naključju in ne partnerjevim dobrim lastnostim. Zato slabo v zakonu pretehta nad dobrim, v partnerju pa ne iščete več dobrih lastnosti.

Naposled, če se bojujemo s skrbjo, da bo treba s partnerjem preživeti preostanek življenja, je zakon zagotovo ogrožen. Če se ne veselimo skupne prihodnosti in raje razmišljamo, da bi nam bilo bolje, če bi bili sami, če se nam zdi, da o partnerju vemo že vse in da bomo morali v prihodnosti životariti s tem "znanjem", je skrajni čas za ukrepanje.

Članek se nadaljuje »


Gregor Kavčič

dr. Gregor Kavčič dr. med. spec. ortopedije

Postavi vprašanje

Veronika Podgoršek

dr. Veronika Podgoršek psihoterapevtka

Peter Topić

Peter Topić univ. dipl. soc. del., TAP, CSAT zasvojenost s seksualnostjo, seksualna anoreksija, druge nekemične zasvojenosti, čustveni incest

Postavi vprašanje

Vsi Viva strokovnjaki