Osebnostna zrelost psihoterapevta ključna v terapevtskem procesu

Neprestano preverjanje lastnega ravnanja je trajna značilnost poklicne zrelosti

Naj ponovim, da je psihoterapevtova osebnost eden izmed ključnih dejavnikov v terapevtskem procesu, pomembnejši od teorij in metod, ki iz njih izvirajo. Od terapevtovih osebnostnih lastnosti je odvisen njegov način dela. Ne gre za nekaj, kar lahko zavestno obvladuje, temveč je to v večjem delu v njegovem nezavednem. Terapevt vnaša v odnos s klientom značilnosti svoje osebnosti, kot so intelektualne zmožnosti ter zavestne in nezavestne čustvene izkušnje, a tudi svojo preteklost in sedanjost, kakovost svojih odnosov z drugimi, želje, lahko tudi hrepenenja in še marsikaj.

V psihoterapevtskem procesu klient išče pomoč, terapevt pa mu jo ponuja na temelju svojega znanja in izkušenj. Če gre proces v pravo smer, postaja odnos med terapevtom in klientom vse bolj sproščen in naraven, vse bolj ga preveva vzajemno zaupanje in razumevanje in lahko bistveno preseže običajni odnos med zdravnikom in pacientom.

Odziv na …

Klient v psihoterapiji odkriva najintimnejše podrobnosti svojega življenja, terapevtu govori o izkušnjah z najpomembnejšimi ljudmi iz svoje preteklosti in sedanjosti, razgalja svoja čustva. Tudi v odnosu do terapevta lahko klient začne doživljati močna čustva, bodisi naklonjenosti ali jeze in strahu. Terapevt lahko postane kot neke vrste projekcijsko platno, na katerem klient podoživlja odnose s pomembnimi bližnjimi. Pri takem odnosu noben terapevt ne more ostati ravnodušen. Prav od terapevtovega odziva na klientova čustva je odvisna uspešnost terapije v tako veliki meri kot v nobenem drugem poklicnem odnosu.

Izkušenost!

Uspeh psihoterapevtskega postopka denimo ni bistveno odvisen od spola psihoterapevta. To ne pomeni, da ni pomemben, saj so izkušnje pokazale, da nekaterim iskalcem pomoči bolj ustrezajo terapevti, drugim terapevtke. Pomembnejša je terapevtova izkušenost, saj mu pomaga, da laže obvladuje svoje šibke točke in dela manj napak oziroma jih laže popravlja. Izkušen terapevt ne čuti potrebe po nenehnem dokazovanju, zato je njegov odnos s klientom bolj naraven in spontan, a tudi njegova pričakovanja so zmernejša, kar je po nekaterih raziskavah dokaj pomemben dejavnik uspešnosti terapije. Pomemben dejavnik uspešnosti je tudi terapevtovo strokovno znanje in razgledanost na raznih področjih življenja, saj se tako lažje vživlja in prilagaja raznolikosti klientov. Vsak klient je namreč enkratna zgodba in tako za terapevta nov izziv.

Številni navajajo pomen osebne izkušnje, ko se je terapevt sam izkusil v vlogi klienta in v lastni učni terapiji doživlja terapevtski proces v vlogi klienta. Ta izkušnja povečuje sposobnost vživljanja v drugega in obenem krepi terapevtovo samozavedanje, skladnost med njegovim verbalnim in neverbalnim izražanjem, povečuje fleksibilnost njegovega vedenja, ki postane z lastno osebno izkušnjo bolj spontano, odprto in tvorno. Zapleten odnos med terapevtom in klientom je po mnenju številnih brez poprejšnje osebne izkušnje  terapevta okrnjen.