Čustveno opismenjevanje: želja

(Foto: Jupiterimages)

Želim si ... Kaj pa vi?

Želja ni zgolj čustvo, temveč celo eno od najpomembnejših čustev. Želja namreč omogoči nastanek vrste drugih čustev. Če je želja zadovoljena, človek občuti zadovoljstvo, če pa je izpolnjena želja zanjo zelo pomembna, občuti srečo. Če želja ostane neizpolnjena, oseba občuti razočaranje ali nezadovoljstvo. Če oseba pasivna pričakuje, da ji bo željo izpolnil kdo drug ali da bo za to poskrbel potek dogodkov, govorimo o čustvu upanja.

Zgodba iz ordinacije
Pri mladi ženski, ki je prišla na posvet, se je izkazalo, da je njena ključna težava v tem, da ne čuti želje, da pravzaprav ne ve, kaj si želi. Kmalu je postalo razvidno, da je bilo izključevanje želja strategija, s katero se je upirala pretirano dominantni materi. Kadar jo je v otroštvu mati kaznovala s prepovedjo uresničitve želje, se je temu uprla s tem, da je uresničitev želje prepovedala tudi sama sebi. Tako je dosegla ravnodušnost, s katero se je izogibala neprijetnim razočaranjem. Toda ko je odrasla in postala samostojna, ji je ta mehanizem začel povzročati težave, saj preprosto ni vedela, kako naj vnovič "vključi" želje. Čeprav je imela svojo kariero, ni vedela, ali se s tem resnično želi ukvarjati, ni vedela, kako se odločiti za moškega, ni vedela, kako si želi živeti svoje življenje. Terapevtski cilj je bil, da bi izvedela, kaj si želi − sprva pri majhnih stvareh. V vsaki pomembni situaciji se bo morala vprašati: "Kaj si pravzaprav želim?"

Želja ima osrednje mesto pri razumevanju čustev in doseganju čustvene pismenosti. To poudarjam zato, ker so v sodobni psihologiji čustev redke teorije, ki upoštevajo dejstvo, da je želja čustvo. To je povsem nasprotno mislim velikih starih filozofov, ki so med razmišljanjem o človeški naravi − takrat še ni bilo psihologije – poskušali sestaviti seznam petih, šestih osnovnih čustev. Vsi ti seznami so vsebovali tudi željo. V psihoanalizi je želja celo v središču teorije − latinska beseda libido namreč označuje prav željo (želja, sla, poželenje, pohota).

Želja ni potreba


Eden od razlogov za zanemarjanje želje je nezmožnost razlikovanja med željo in potrebo. Potreba ali osnovna potreba je občutje pomanjkanja nečesa, kar je povezano z ohranjanjem življenja oziroma obstoja. Takšne so potreba po vodi, hrani, spanju, ustreznem okolju itn. Če naj preživijo, ljudje preprosto morajo zadovoljiti svoje potrebe. Torej je potreba v primerjavi z željo nekaj osnovnega, nekaj, kar je prisotno vse od začetka življenja. Novorojenček pride na svet s potrebami, vendar brez želja. Čeprav so potrebe nadvse pomembne, človeške motivacije ne moremo razumeti zgolj z zanašanjem na potrebe.

Razlog za to je v tem, da je osnovnih potreb pravzaprav zelo malo. Želje so resda lahko podobne potrebam, vendar niso povezane s posameznikovim preživetjem. Zato v psihoterapiji pogosto vztrajamo pri razlikovanju želje od potrebe. Eden od dobrih načinov, kako prepoznati to razliko, je v tem, da se vprašamo, ali je to, kar si želimo/potrebujemo, povezano s preživetjem ali ne. Povedano z drugimi besedami: "Potreba je nekaj, kar bi, če bi ostalo neizpolnjeno, povzročilo našo smrt, medtem ko bi nam bilo v primeru neizpolnjene želje zgolj neprijetno." Včasih je ta razlika nadvse pomembna, zlasti pri ljudeh, ki svoje želje razglasijo za potrebe in se obnašajo tako, kot da bodo v primeru, da ne bodo izpolnjene, preprosto umrli.

Kaj učimo in kaj so nas učili!


Ljudje imajo različen odnos do svojih želja in do njihovega izpolnjevanja. Nekdo ima lahko zelo veliko želja in verjame, da so mu jih drugi dolžni izpolnjevati. Spet drugi so ponosni na to, da tako rekoč nimajo želja, da so torej skromni, asketski. Tretji so usmerjeni v zadovoljevanje želja drugih ljudi, o svojih pa tako rekoč ne razmišljajo. V večini takšnih primerov odrasli samo ponavljajo to, kar se jim je dogajalo v otroštvu.

Oseba, ki so jo v otroštvu razvajali, bo prepričana, da so drugi dolžni izpolnjevati njene želje, nepripravljenost za izpolnjevanje njihovih želja pa bo v njej vzbudila občutek, da ni ljubljena in spoštovana, zato bo s takšnimi ljudmi pretrgala stike.

Oseba, ki je odrasla v pomanjkanju, bo skromna tudi v odrasli dobi. V otroštvu se je naučila, da vsakič, ko odstopi od svoje želje, ki je starši ne morejo izpolniti, v zameno dobi njihovo ljubezen. Zaradi tega je kot odrasla oseba, ki bi si lahko zadovoljila številne želje, še vedno ponosna na to, da si želi malo in da je skromna.

Oseba, od katere so starši zahtevali izpolnitev svojih želja, ko pa je to naredila, je bila deležna ljubezni, v odrasli dobi to počne z drugimi. Prepričana je, da s tem, ko drugim izpolnjuje želje, ti razumejo, kako pomembna je za njihovo zadovoljstvo, zaradi česar pričakuje, da jo bodo imeli radi in jo spoštovali.

Oseba, ki je morala staršem razumsko utemeljiti vsako svojo željo, za njeno uresničitev pa je potrebovala njihovo dovoljenje ali denarno pomoč, enako ravna s seboj, tudi ko odraste. Včasih odrasli ljudje nimajo nikakršnih težav, ko gre za izpolnjevanje želja drugih. Toda obenem porabijo cele ure in dneve za nepotrebne notranje dialoge, s katerimi skušajo "upravičiti" katero od lastnih želja, da bi si naposled lahko kupili to, kar si želijo.

Zato je nadvse pomembno skrbno razmisliti, kaj učimo svoje otroke, ko gre za njihove želje. Prava pot vodi med eno skrajnostjo, ki vodi v to, da otrok postane razvajen, in drugo skrajnostjo, ko si otrok želi premalo. Smiselno je tudi razmisliti o tem, kako so se starši obnašali do naših želja in kako se to odraža na naše zdajšnje stališče do lastnih želja in želja ljudi, ki so nam blizu.

Članek se nadaljuje »


Simona Sanda

Simona Sanda uni. dipl. psih. spec. klinične psihologije

Postavi vprašanje

Luka Hren

Luka Hren diplomirani kineziolog in gibalni terapevt Diplomirani kineziolog, Fakulteta za šport, magistrski študij Kinezioterapija

Postavi vprašanje

Marjan Berginc

Marjan Berginc dr. med. spec. splošne medicine

Vsi Viva strokovnjaki