Mami, kaj če sem homoseksualec?

Kako se odzvati, če nas otrok sprašuje o homoseksualnosti

Ko se je leta 1936 mati nekega ameriškega geja obrnila na Freuda z vprašanjem, kako naj obravnava sinovo homoseksualnost, ji je priznani strokovnjak odgovoril s pismom, v katerem jo spodbuja k razumevanju, toleranci in strpnosti. Poziva jo, naj sinovo življenje sprejema takšno, kot je, naj ne posega vanj, naj sprejema tudi druge oblike seksualnosti. Skratka, pismo, ki je nastalo pred več kot pol stoletja, je pisano popolnoma v duhu našega časa.

Travma, pretres, stres?

Organizirana gibanja homoseksualcev se vse do sredine devetdesetih niso ukvarjala z vprašanjem staršev homoseksualcev, najverjetneje zaradi pogosto negativnih reakcij staršev na otrokovo homoseksualnost. Negativen odziv na obeh straneh povzroči travmo, pretres, stres, zakon našega življenja pa je, da ne drezamo radi v lastne travme. Sredi devetdesetih let so se stvari spremenile.

Homoseksualna oseba ni več postavljena v središče pozornosti, pozornost se je premaknila na okolje, v katerem živi, na starše, sorojence, sorodnike, sosede, delovno okolje ... Posameznikova homoseksualnost ne velja več za njegovo intimno "stvar", temveč za dejstvo, s katerim mora, če želimo zares demokratično družbo, živeti tudi njegova okolica. Odpiranje tako intimnih tem, kot je seksualnost, je v družini, ki je na splošno konzervativna celica, neprijetno in težko za vse člane.

Kaj zdaj?

Toda, da se ne oddaljimo od problema; otrok se obrača na vas z vprašanji, povezanimi s homoseksualnostjo. Kaj zdaj? Razumljivo je, da tega niste pričakovali in prav gotovo si tega niste želeli. Narobe je, če se starši na tovrstna vprašanja te odzovejo z vidno osuplostjo, vzkipljivostjo ... Tudi ni prav, če na vprašanje odgovorijo: "Pa menda nisi homoseksualec/lezbijka?" Vemo, da gre človek v življenju in zlasti v adolescenci skozi številne faze, za katere ni nujno, da jih bo uspešno prebrodil, če mu bo najbližje okolje to onemogočilo.

Zdrava komunikacija

Pomembno se mi zdi poudariti, da bi morali biti starši otrok, ki se nanje obračajo z neposrednimi vprašanji, zadovoljni in ponosni. V družinah vse preveč pogrešamo zdravo komunikacijo, ki jo označujejo tudi neposredna vprašanja in ustrezni odgovori.

 
Ne zavrnite otroka

Če vas otrok sprašuje o homoseksualnosti, vi pa o tem ne veste nič ali pa imate negativne predstave, je narobe, če ga zavrnete. Pozabite na predsodke, vaša naloga je, da otroka najprej pomirite. Vedite tudi, da je moral zbrati veliko poguma in moči, da je spregovoril o tem. Ne nasedajte svoji nevednosti, ne predstavljajte mu homoseksualnosti kot nekaj grdega, pokvarjenega, bolnega ali drugačnega,

Ker to ni res. Pojasnite mu, da obstajajo tudi takšni ljudje in da s tem ni nič narobe, da niso ne kriminalci, pokvarjenci, psihopati, in poskusite končati pogovor v pomirljivem duhu. Ne pozabite, da ste otroku dolžni dati zadovoljiv in korekten odgovor, ki temelji na resnici in ne na obremenjenih konstruktih. S temo se lahko seznanite in literatura je vsekakor primeren vir.

Vendar na tem mestu velja opozoriti na nekatere nevarnosti: prvič, ne segajte po literaturi, ki je bila izdana pred več kot desetletjem, in drugič, v slovenščini žal ne premoremo (veliko) prevodov dobrih teoretskih knjig o homoseksualnosti, lastnih pa tako rekoč nimamo.
 

Vzpostavite stik

Potem pomislite na svoje prijatelje in znance. Ker jih poznate, lahko predvidite, kakšen je njihov odnos do te tematike. Na tiste, za katere mislite, da so homofobični, se pač ne boste obrnili. In vendar lahko pričakujete presenečenja.

Naprej se spomnite, ali ste kdaj spoznali geja ali lezbijko, poskusite spet navezati stik z njim/njo in se posvetujte. Pomislite, ali vam je kateri od znancev ali prijateljev govoril, da pozna homoseksualno osebo, in poskusite navezati stik s tem človekom.

V pomoč so vam lahko tudi internet, GALfon in druge telefonske linije, denimo TOM. Z vprašanji se lahko obrnete tudi na strokovnjake, kot so psihologi ali socialni delavci. Pravzaprav se velja poučiti z več strani.
 

Pred vami ni lahko naloga

Šele zdaj vas čaka najtežja naloga; vse to posredovati otroku na starosti primeren način.
V nobenem primeru ne ustvarjajte posebnega vzdušja in cirkusa. Ker gre za vsebino in vednost, ki je legitimni del znanosti, govorite o homoseksualnosti kot o povsem običajnem pojavu, vendar je ne postavljajte daleč in stran od sebe.

Za iztočnico so vam lahko najrazličnejše stvari: televizijski program, družinski izlet, povsem običajno popoldne ... Če otroka vsebina zanima še naprej, lahko začnete raziskovati skupaj. Tako mu boste najbolj pomagali in ga obvarovali številnih nevšečnosti, ki bi utegnile prežati na mladega raziskovalca.