Genialnost meji z norostjo

Občutljiva duša genijev

Miselnost o razmerju med genialnostjo ter takšnimi in drugačnimi bolezenskimi stanji pa se je skozi obdobja tudi temeljito spreminjala. Medtem ko je klasična kultura gojila prepričanje, da so genialni umetniki in filozofi "izbranci bogov", moderna prizadevanja ob pomoči znanstvenih spoznanj, psihiatrije in nevropsihologije že lep čas temeljito podirajo mit o genijih in tem, da so jim božanski darovi umetnosti položeni v zibelko.

"Genialnost meji z norostjo. Norost pa je med genialnimi tako razširjena, da "bi bil človek zdravega razuma med geniji pravzaprav nenormalen."

znameniti mislec in matematik Blaise Pascal

Platon je pred davnimi tisočletji zapisal: "Pesnik je nežno, neobstojno in sveto bitje, ki nikoli ne poje brez pomoči božanskega, brez sladke zanesenosti, razum je daleč od njega in čim bi se mu pokoril, bi stihi izginili, izginila bi prerokovanja." Torej bi lahko dejali, da je ljudi že od nekdaj prevzemala skrivnost posameznikove genialnosti in ustvarjalnosti. Stari Grki so namreč menili, da je genij daimon v človeku, ki mu podeli tak ali drugačen dar, obenem pa obremeni njegovo življenje z množico kriz, težkih in bolečih preizkušenj ter vsakršnim trpljenjem.

Na večno vprašanje, ali občutljiva duševna konstitucija in njena nagnjenost k nevrotičnim motnjam spodbuja ustvarjalnost v človeku, ali pa ustvarjalni proces izzove in nemara celo poglobi nevrotične in druge psihopatološke simptome, so poskušale odgovoriti tudi številne osebnosti iz poznejših zgodovinskih obdobij.

Izbranci bogov?

Miselnost o razmerju med genialnostjo ter takšnimi in drugačnimi bolezenskimi stanji pa se je skozi obdobja tudi temeljito spreminjala. Medtem ko je klasična kultura gojila prepričanje, da so genialni umetniki in filozofi "izbranci bogov", moderna prizadevanja ob pomoči znanstvenih spoznanj, psihiatrije in nevropsihologije že lep čas temeljito podirajo mit o genijih in tem, da so jim božanski darovi umetnosti položeni v zibelko. Različne znanstvene panoge neusmiljeno secirajo osebno in družinsko psihopatologijo genijev, da bi odkrile duševno dinamiko in ozadja, ki so bila temelj umetniških, filozofskih in tudi znanstvenih del različnih velikanov človeštva.

Motnje in bolezni …

… so na genije in njihovo ustvarjalnost vplivale povsem različno. Pri nekaterih se niso dotaknile njihovega umetniškega "nagona", tako da so ves čas skorajda nemoteno ustvarjali, pri drugih je bolezen pošteno opustošila njihovo ustvarjalnost.

Friedrich Nietzsche, Guy de Maupassant in Bedrich Smetana so kljub progresivni paralizi ustvarjali z velikim uspehom. Nekateri to pojasnjujejo s sindromom tako imenovane predparalizne hiperprodukcije. Van Gogh in Dostojevski sta ustvarila svoja najboljša dela kljub epileptičnim napadom, ki so jim praviloma sledile težke duševne krize.