Starševska avtoriteta! Veste, kaj je to?

(Foto: Shutterstock)

Moč argumenta ali argument moči

Ja, kje so tisti dobri stari časi, ko je zadostovalo, da je mama (ali oče) na otroški ZAKAJ MORA TAKO BITI? odgovorila: KER SEM JAZ TAKO REKLA! In je obveljala mamina (ali očetova). Za starše so bili to menda zlati časi, vsaka nova generacija otrok pa je "nesramna, nevzgojena, ne spoštuje starejših".

O tem tožijo že od stare Grčije naprej. Največkrat je slišati, da starši nimajo več nikakršne avtoritete – tako se pritožujejo tako starši kot učitelji, a tudi iz vseh možnih družbenih ustanov je slišati take tožbe.


Navadno se začne povsem nedolžno

Z vprašanjem: "Kdaj moram biti doma (z igrišča, zabave …)?" Glede na starost otroka ali mladostnika in dnevni čas se odgovori glasijo: do kosila, do teme, do polnoči … Mlada oseba se bo nemudoma uprla: "Zakaj tako zgodaj? Jaz bi raje do polnoči (če je postavljena ura deset)! Vsi bodo tam do takrat," še doda.

V tem trenutku se starši znajdemo na razpotju. Krajša pot je: "Ker sem jaz tako rekel/rekla! Če ti to ne zadostuje, sploh ne greš ven." Pogajanje se je končalo, še preden se je sploh začelo. Mulci se na to odzovejo le na dva načina. Prvi je, da nas grdo pogledajo in so doma ob deseti uri, drugi pa ta, da pridejo domov prepozno. Vedo sicer, da bodo kaznovani, vedo pa tudi, da bo kazen, kakršnakoli že bo, enkrat minila, torej so kljub temu z uporom dosegli svoje.

Zgubimo živce ali popustimo

Daljša pot je, da starši skušamo na videz argumentirati svojo omejitev. Navadno je takšne argumente mogoče uvrstiti v tri skupine.

  • V prvo sodi naštevanje splošnih "dejstev" (Premlad/a si še, da bi se tako dolgo potepal/ okrog).
  •  V drugo spada sklicevanje na "pravila", ki pa največkrat temeljijo na omejitvah, ki so jih starši postavili že prej (Nikoli ti ne dovolimo ostati dlje).
  • Tretja korenini v čustvenem izsiljevanju (Skrbelo bi me, strah me bo).

Takšno pregovarjanje se največkrat spet konča na dva načina, v obeh primerih pa starši "izgubimo živce".

Prvi je ta, da smo na koncu tako jezni, ker nas mularija ne posluša in ne upošteva naših argumentov, da jih kaznujemo, ker so "nesramni" ali nas nočejo poslušati. Spomnim se enega od takšnih argumentov, ki sem ga slišala od svojega očeta: "Domov pridi ob desetih, ker so v disku po deseti uri samo še pokvarjeni otroci!" Malo sem pomislila in vprašala: "Kaj misliš, da jih pred deseto uro ni?" Tisti večer sem kazensko ostala doma, ker sem bila "nesramna" …

Drugi izhod je, da se mulci, ki imajo zagotovo več energije kot mi, tako dolgo pregovarjajo z nami, da jim zaradi ljubega miru popustimo (spet brez tehtnega razloga) in obupano rečemo: "Nikar ne misli, da bo tako tudi v prihodnje!" Napaka, s tem smo otroka naučili, da nas z vztrajnostjo lahko premakne, čeprav za to nima tehtnega argumenta.


Pretehtati

Tretja pot je soočenje realnih razlogov obeh strani. Ampak za tak pogovor morajo starši najprej vprašati: "Iz katerih razlogov pa TOKRAT želiš ostati dlje kot sicer?" In seveda poslušati otrokovo razlago, pretehtati argumente, jih soočiti s svojimi in se šele nato odločiti, ali so dovolj tehtni. Predvsem pa, ali so tudi naši, starševski argumenti dovolj tehtni v tej konkretni situaciji. Kdaj smo nazadnje premislili, kateri naši, starševski, argumenti so sploh tehtni?

S tem nikakor ne nameravam reči, da otrokom ni treba postavljati omejitev. Nasprotno, omejitve so še kako potrebne in koristne. Le da morajo biti razumne in po potrebi tudi prožne, torej jih smiselno uporabljamo glede na realne okoliščine.


Ko odrastemo …

Poglejmo, kako so enake situacije videti, ko smo odrasli.

Imamo nujno zadevo, ki jo lahko opravimo le med delovnim časom. Pridemo k šefu in ga zaprosimo za dovoljenje za izhod. Najmanj, kar bo šef od nas zahteval, je pojasnilo, zakaj moramo ven, da se bo na osnovi tega lahko odločil, ali nam bo dal dovoljenje. Lahko se nam zgodi, da bo preprosto rekel: "Ne dovolim vam!" Brez pogajanja. No, verjetneje bo uporabil "splošne" argumente: "Če dovolim tokrat vam, bom moral drugič vsem." Ali kaj podobnega. Lahko pa bo rekel: "Če imate na voljo še nekaj prostih ur, jih uporabite po svoji presoji." V prvem primeru boste užaljeno obsedeli na delovnem mestu.

V drugem primeru boste morda brezplodno skušali dokazati, da enkraten izhod ne pomeni razpada delovnega sistema. V zadnjem primeru boste imeli možnost, da sami vplivate na okoliščine.
Članek se nadaljuje »


Mojca Cepuš

Mojca Cepuš svetovanje o prehrani Svetovalka za zdravo prehrano in hujšanje, certificirana nutricistka.

Sonja Kapun

Sonja Kapun dr. med. spec. interne medicine

Postavi vprašanje

Tina Fabjan

Tina Fabjan dr. dentalne medicine

Vsi Viva strokovnjaki