Sramežljivost

(Foto: Shutterstock)

V zanki lastnega strahu

Vsakdo med nami se je že kdaj znašel v položaju, ko bi se najraje skril, pobegnil, preprosto izginil z obličja zemlje – zaradi svojega nastopa, tujih pogledov, treme, neprijetnih občutkov, ki jih je ta položaj vzbujal. Do tod vse lepo in prav – občasna zadrega ali sramežljivost je nekaj povsem normalnega in utegne biti celo prikupna izkušnja, iz katere se učimo in ki se je radi spominjamo. Težava nastopi, ko/če sramežljivost postane sestavni del našega življenja in neprijeten odziv na skorajda vsako situacijo, v kateri moramo sodelovati z drugim človekom ali večjo skupino ljudi.

KAJ JE SRAMEŽLJIVOST?

Sramežljivost je občutek nelagodja, strahu, živčnosti in negotovosti, ki se izrazi vsakič, ko nas obdajajo drugi ljudje. Lahko je posledica temperamenta: človek, ki je sramežljiv že po naravi, je pogosto previden, počasneje se privaja spremembam in ne mara novosti, ampak se raje drži preverjenega. Pri skupinskih dejavnostih se dolgo drži ob strani, opazuje druge in je občutljiv na odzive drugih. Sramežljivost je lahko tudi priučeno vedenje, torej nekaj, česar se naučimo od drugih, zlasti od družinskih članov. Otrok, denimo, ki je nenehno tarča kritičnih odzivov in neodobravanja, bo odrasel v človeka, ki od drugih pričakuje obsojanje in negativen pristop. Pri razumevanju sramežljivosti je pomembno tudi razumevanje kulturne tradicije, saj imajo različne kulture različne definicije tega, kaj je normativ medosebnega in socialnega. Nenazadnje na stopnjo sramežljivosti vse pomembneje vpliva tudi tehnologija.

Elektronska pošta in klepetalnice postajajo nadomestek za pristen medosebni stik, obenem pa računalniška interakcija uporabniku ponuja večjo stopnjo nadzora, kot bi jo imel v neposrednem stiku s človekom na drugi strani žice. Tu je seveda še avtomatizacija storitev, ki osebne stike nadomešča z napravami (bančnimi avtomati, samopostrežnimi bencinskimi črpalkami, avtomatskimi telefonskimi odzivniki itd.). Težko vprašanje, ki je še zdaj brez odgovora, se glasi: kakšen bo dolgoročni vpliv "neosebnega medosebnega" sporazumevanja na posameznikovo zmožnost razvijanja medsebojnih odnosov.

Stopnja, do katere lahko sramežljivost povzroča težave, je od človeka do človeka različna: od rahle zadrege v javnosti do kroničnih, skrajnih oblik sramežljivosti, o katerih bomo spregovorili v nadaljevanju. Med obema oblikama sramežljivosti je zelo pogosta situacijska sramežljivost, torej strah in otrplost v samo določenih situacijah; najpogosteje jo spodbudijo avtoritativne osebnosti, kot so učitelji, uradniki, direktorji itd., romantične oziroma intimne situacije, tujci, individualno angažiranje v skupini, vodenje skupine ali javno nastopanje in vzpostavljanje stika z ljudmi v neznanih skupinah (na primer na zabavah).

SKRAJNI OBLIKI

Med dve najpogostejši skrajni obliki sramežljivosti sodita socialna fobija in selektivni mutizem.

Tako kot vsaka fobija je tudi socialna fobija odziv, ki ga povzroči strahu pred nečim, kar sicer ni dejansko nevarno, čeprav se telo in um na to odzivata kot na pravo nevarnost. V nasprotju z vsakdanjo sramežljivostjo je torej za socialno fobijo značilen bolezenski strah posameznika, da se bo z vedenjem ali govorjenjem osramotil ali ponižal. Kadar ga obdajajo drugi ljudje, se skoraj nikoli ne počuti dobro, še najmanj takrat, ko se znajde v središču pozornosti, saj mu to povzroči tesnobo. Ta strah ga ovira pri učinkovitem opravljanju nalog.

Najpogostejši je strah pred javnim nastopanjem. Ta se lahko stopnjuje do povsem banalnih "strahov", denimo pred prehranjevanjem v lokalu, pred opravljanjem posamičnih opravil v navzočnosti drugih itd. Ljudi s socialno fobijo skrbi, da jih vsi gledajo in presojajo ter da se bodo osmešili. Ne marajo se predstavljati drugim ljudem; na zabavah in drugih družabnih dogodkih navadno ostanejo na robu prostora in se ne pomešajo med množico – pozneje pa jih skrbi, ali so to drugi opazili in kaj si zaradi tega mislijo o njih. Skrajno sramežljivi otroci, dijaki in študenti lahko sedijo v razredu povsem nezmožni, da bi se osredotočili na predavanje, saj so preobremenjeni s strahom, da jih bo učitelj poklical pred tablo. Obstajajo tudi ljudje s socialno fobijo, ki delujejo normalno, dokler so v stiku z enim samim človekom, pred množico pa "zamrznejo". Bojijo, da jih bodo drugi ocenjevali, nepomembne napake v socialnih situacijah pa se jim zdijo grozljive. Posameznim situacijam, o katerih menijo, da jih niso zmožni obvladati, se celo izogibajo oziroma se, v končni fazi, povsem izolirajo. Zato so pogosto neuspešni na delovnih mestih, ki zahtevajo stike z drugimi ljudmi. 

Statistike navajajo različne številke. Po nekaterih socialna fobija prizadene približno enajst odstotkov ljudi; spet druge navajajo, da prizadene od 1 do 2 odstotka moških in od 2 do 3 odstotke žensk. Nekateri znanstveniki trdijo, da je približno 70 odstotkov vseh ljudi s socialno fobijo žensk. Toda vsem statistikam je skupna ugotovitev, da se socialna fobija začne kazati med enajstim in petnajstim letom starosti; bolj verjetno je, da bomo za njo zboleli, če so bili starši do nas pretirano zaščitniški ali so nas kot otroka zavračali in če imamo nizko samospoštovanje, ki izvira še iz otroštva.

Selektivni mutizem, kot pove že ime, pomeni molčanje v natanko določenih situacijah: posameznik se običajno normalno govorno sporazumeva v domačem okolju, v tujem okolju, v stiku z neznanci ali v posameznih situacijah (denimo v šoli), pa obmolkne. Ta motnja, ki je oblika socialne fobije, je značilna predvsem za otroke, ki so nasploh bolj plašni, odraščajo v socialno nespodbudnem okolju ter, na drugi strani, za otroke, ki jih starši preveč ščitijo.

Članek se nadaljuje »


Roman Paškulin

dr. Roman Paškulin dr. med. terapevt medicinske hipnoze


Postavi vprašanje

Peter Preskar

Peter Preskar dr. med. spec. oftalmolog

Karin Sernec

asis. dr. Karin Sernec dr. med. psihiatrinja in psihoterapevtka

Postavi vprašanje

Vsi Viva strokovnjaki