Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

*** Show Paged

Sramežljivost


(stran 3 od 6)

SRAMEŽLJIVOST IN OTROCI

Sramežljivost je pri otrocih − predvsem med petim in šestim mesecem življenja ter pozneje v drugem letu starosti − nekaj povsem običajnega in je v teh obdobjih normalen sestavni del razvoja. Težava nastane, če se sramežljivost vmeša v otrokove socialne interakcije, v šolanje in druge pomembne vidike njegovega življenja. Težave s sramežljivostjo so navadno očitne do tretjega leta otrokove starosti; karkoli že pri otroku povzroča sramežljivost, starši tega ne smejo prezreti.

Otroci postanejo sramežljivi iz več razlogov:

  • Težave pri srečevanju z novimi situacijami.
  • Nedosledna vzgoja: otroku enkrat pustimo, da nekaj stori, naslednjič ne, zaradi česar postane negotov, to pa ima za posledico sramežljivost.
  • Grožnje, kritiziranje in zasmehovanje: zaradi tega otrok od vseh ljudi pričakuje samo negativne odzive.
  • Pomanjkanje zanimanja za otroka in njegovo odraščanje, konjičke in podobno: to v otroku vzbudi občutek, da njegovo delo ni vredno nikogaršnje pozornosti, zaradi česar se pozneje v različnih socialnih situacijah ne počuti dobro.
  • Pomanjkanje izkušenj v socialnih situacijah povzroči, da se otrok začne umikati.
  • Nizko samospoštovanje in negativna samopodoba: otrok je prepričan, da ga kot takšnega zaznavajo vsi ljudje.
  • Pretirano zaščitniški starši: otrok nima priložnosti, da bi bil socialno neodvisen in da bi se samostojno odločal, zato se počuti negotovega, to pa povzroči sramežljivost.
  • Posnemanje enako sramežljivih staršev.
  • Prirojena sramežljivost.

Sramežljivost ima lahko za otroka resne posledice. Sramežljivi otroci zaradi pomanjkanja socialnih spretnosti težje sklepajo in ohranjajo prijateljstva in se težko postavijo zase, zato jih vrstniki pogosto izkoriščajo. Ne znajo/nočejo se učinkovito sporazumevati, saj se izogibajo ljudem in situacijam, v katerih bi se takšnega sporazumevanja lahko naučili, zato so pogosto osamljeni. Nenazadnje imajo tudi pogosto težave v šoli; zaradi svoje zadržanosti namreč neradi prosijo za pomoč sošolce ali učitelje, zato številna njihova vprašanja ostanejo brez odgovorov.

PREVENTIVA …

Starši lahko pri preprečevanju sramežljivega vedenja storijo marsikaj, če se tega le lotijo pravilno in pravočasno. Najprej morate otroka naučiti socialnih spretnosti. Že majhnega ga izpostavljajte različnim ljudem in dejavnostim ter ga učite obnašanja v različnih socialnih situacijah. Pomagajte mu sklepati in ohranjati prijateljstva ter ga za uspeh, ki ga pri tem doseže, nagradite. Hkrati ga učite učinkovitega sporazumevanja, takšnega, ki prispeva k otrokovi samozavesti in samospoštovanju, ter primernega izražanja misli, občutkov, skrbi in čustev − tudi negativnih (jeze). Ker se otrok o sporazumevanju veliko nauči z opazovanjem staršev, mu morate biti dober vzor – tako pri sporazumevanju kot pri nesramežljivem obnašanju. Pomagajte mu, da se bo čutil sposobnega, pomembnega in zmožnega, saj takšni občutki okrepijo samozavest. Zaupajte mu naloge, ki so v okviru njegovih zmožnosti, ter ga spodbujajte k samostojnemu odločanju. 

Otroka nikdar ne označite kot sramežljivega in ne dovolite, da mu tako pravijo drugi – sicer se bo takšnega videl tudi sam in prej ali slej bo ocenil, da se verjetno ne more izboljšati. Vselej, kadar ga kdo označi kot sramežljivega, intervenirajte; če ocenite, da morate razložiti, zakaj je otrok tiho, lahko rečete: "Peter potrebuje nekaj časa, da se navadi na nove ljudi; verjetno bo spregovoril nekoliko pozneje."

Predvsem pa je pomembno, da otroku dajete veliko ljubezni, pozornosti in topline (z besedami in dejanji), ter da z njim zgradite trden odnos, ki bo temeljil na obojestranskem zaupanju, poštenosti, odprtosti in doslednosti. Otrokova sramežljivost je namreč lahko posledica nezaupanja drugih. In nenazadnje, zagotovimo ustrezno disciplino. Disciplina v otrokovem življenju ustvari strukturo in omogoči, da se nauči, katera vedenja so sprejemljiva in katera ne. Ustrezna disciplina v okvirih normalnega − torej brez teroriziranja in odvzemanja primerne stopnje nadzora nad situacijo − mu pomaga pri učenju tega, kaj naj pričakuje od svojih staršev in sveta, ki ga obdaja, zaradi česar se počuti varnega.

Članek se nadaljuje »


Vam je �lanek v�e�?


Povezano

trstsdsd