Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

*** Show Paged

Sramežljivost


(stran 2 od 6)

POSLEDICE SRAMEŽLJIVOSTI

Sramežljivost pomembno vpliva na naše občutke, misli in vedenje, zato nas lahko ovira v medosebnih odnosih, socialnih situacijah in pri doseganju zastavljenih osebnih in poslovnih/poklicnih ciljev. Posledice se kažejo na psihološki ravni (pretirana zaskrbljenost in preobremenjenost z lastnimi mislimi in občutki) ter v obliki telesnih odzivov (povečan srčni utrip itd.). Za sramežljive ljudi je značilno prepričanje, da bodo drugi slabo mislili o njih ali jih obsojali. Verjamejo, da jih drugi ljudje ves čas opazujejo, radi bi naredili dober vtis – obenem pa jih je strah, da niso tako dobri kot drugi. Povedano drugače, bolj verjetno je, da bodo sramežljivi v situacijah, katerih izid je negotov ali neznan; kadar ne vedo, kako se bodo drugi odzvali in jih to skrbi; ali kadar so vse oči uprte vanje. Velja seveda tudi nasprotno: samozavestnejši so v predvidljivih situacijah, kadar jih obdajajo znani ljudje. 

Ljudje, za katere je sramežljivost nenehen problem, ne izkoristijo prednosti socialnih situacij, manj hodijo na zmenke, manj se izražajo, tako besedno kot nebesedno, in kažejo manj zanimanja za soljudi kot odprti ljudje. Doživljajo se kot nekompetentne, nerodne, neprijazne, zlasti v odnosih z ljudmi, za katere so seksualno privlačni. Doživljajo se tudi kot telesno manj privlačne in imajo manj osnovnih socialnih spretnosti. To pomeni, da ne vedo, kaj reči ali storiti (vsebina), kako to storiti (slog) in kdaj je najboljši čas za odziv (čas). Nekateri sramežljivi posamezniki manj govorijo, sprožijo manj razprav, odvračajo pogled, se živčno dotikajo sebe in predmetov v okolici ter imajo manj izrazito obrazno mimiko. Zanje je značilna nizka samozavest. Negativne povratne informacije o sebi si zapomnijo bolj kot pozitivne. Precenjujejo možnost neprijetnih pripetljajev v socialnih stikih in so izredno občutljivi na potencialne negativne odzive drugih ljudi. Podcenjujejo svojo zmožnost spopadanja z družabnimi situacijami in so glede njih v splošnem črnogledi. Tudi če so prepričani, da so posamezno stvar zmožni speljati dobro, že vnaprej zavračajo možnost pozitivnega odziva drugih. Tako sramežljivost postane strategija onemogočanja samega sebe – razlog ali izgovor za pričakovani socialni neuspeh, ki sčasoma postane fraza: "Tega ne zmorem, ker sem sramežljiv."
Lahko bi torej rekli, da je sramežljivost po svoje strah pred – strahom. Strah pred tem, da nas bo v posamezni situaciji strah, tak ali drugače.

IZSTOPITI IZ ZADREGE

Sramežljivost je možno ozdraviti na več načinov. Za začetek je pomembno, da začnete načrtovati svoje družabno življenje in se ne izogibate več dogodkom, na katere vas vabijo, in prijateljem, ki si želijo vaše bližine. V ospredju je pozitivno razmišljanje; negotovi ljudje se drugim približujejo s tesnobo in menijo, da morajo dokazati svojo zanimivost. Samozavestni ljudje pa pričakujejo, da se bodo drugi odzvali pozitivno. Zato je treba razvijati samozavest in odločnost. Če ne gre drugače, pač posnemajte ljudi, ki jih občudujete in ki se po vašem mnenju obnašajo samozavestno. Sramežljivi ljudje so manj odločni, vendar to ne pomeni, da so strahopetci; le zato, ker se preveč obremenjujejo s tem, kaj si o njih mislijo drugi, so vedno v ozadju in se ne znajo postaviti zase. Zato se osredotočite na svoje prednosti. V čem ste resnično dobri? Ko se boste znašli v situaciji, ki vas dela živčne, pomislite na svoje vrline; če se počutite kompetentne, ste namreč tudi samozavestnejši. Seveda je tudi prav, da se naučite spopasti s porazom – predvsem pa sprejmite filozofijo, po kateri je poraz sestavni del življenja. (Kritične) povratne informacije, ki vam jih o vaših razmišljanjih in dejanjih posredujejo prijatelji/sodelavci/partner, uporabite na najkoristnejši možni način – tako, da se iz njih česa naučite, ne pa tako, da jih sprejmete kot kritiko, zaradi katere se še bolj zaprete vase. 

Predvsem pa: vadite, vadite in še enkrat – vadite socialne spretnosti: očesni stik, mimiko, gestiko. Vadite predstavitev samih sebe, pogovor o vsakdanjih stvareh, postavljanje vprašanj in podajanje odgovorov. In načrtujte vnaprej. Vsakič, kadar ste pripravljeni preizkusiti kaj novega, kaj, česar ste se dolgo izogibali (na primer javnega nastopa, telefonskega klica, mučnega pogovora), si vnaprej zapišite, kaj želite povedati, in vadite, kako boste to storili. 

Če vse to spodleti, seveda obstajajo tudi druge možnosti, denimo strokovna pomoč v obliki individualne terapije, skupinskega svetovanja ali zdravljenja. Proces zdravljenja v splošnem uporablja tako vedenjske kot kognitivne oblike. Priporočljivi so tudi komunikacijski treningi in treningi javnega nastopanja, meditacija, sprostitvene vaje in vaje kontroliranega dihanja.

Članek se nadaljuje »


Vam je �lanek v�e�?


Povezano

trstsdsd