Čustveno opismenjevanje: samospoštovanje in spoštovanje

Lep in dober sem

Samospoštovanje bomo bolje razumeli, če najprej razložimo, kaj je spoštovanje. Ljubezen je čustvo, ki ga čutimo do druge osebe kot celote. Ljubimo takrat, ko sklenemo, da je neka oseba kot celota zadovoljila številna naša merila in da je za nas pomembno človeško bitje. Spoštovanje je čustvo, ki ga − podobno kot ljubezen − čutimo do druge osebe, vendar ne do te osebe kot celote, marveč do neke prvine njenega bitja. Drugo osebo spoštujemo takrat, ko menimo, da je ta oseba v nekateri svoji lastnosti skladna z nečim, kar visoko cenimo. Tako lahko človeka spoštujemo, ker je delaven, sistematičen, natančen, dobro obveščen, inteligenten … Ko torej pri drugi osebi opazimo kako lastnost, ki jo visoko cenimo, do nje občutimo spoštovanje.

Zgodba iz ordinacije
Včasih ljudi, ki pridejo na psihoterapijo zaradi povsem različnih simptomov, muči enak problem. Na neki skupinski terapiji so se znašli ljudje z nadvse različnimi težavami. Veronika je prišla zaradi anoreksije, Marko zaradi strahu pred izpostavljanjem pred neznanci, Ivana zaradi depresije, Aleš zato, ker preveč pije, Petra pa zato, ker se boji, da bodo drugi pomislili, da je nora … Toda vsem tem ljudem je skupno to, da imajo težave zaradi slabega samospoštovanja.

Ljubezen ni  spoštovanje
Številni ljudje menijo, da sta ljubezen in spoštovanje nujno povezana. V resnici ni tako. Čeprav je res, zlasti v partnerskih odnosih, da ljudje ljubijo partnerje, katerih lastnosti spoštujejo, lahko spoštujemo tudi osebo, ki jo doživljamo kot sovražnika: čeprav o njej kot o osebi ne mislimo nič dobrega, kljub temu lahko pri njej opazimo kako lastnost, ki jo izredno cenimo. Tudi žival ali dojenčka lahko ljubimo celo takrat, četudi nimamo prav nobenega razloga, da bi spoštovali katero od njegovih lastnosti.

Minimalno spoštovanje
Teorija človekovih pravic temelji na predpostavki, da je vsakega človeka, ne glede na to, kakšen je in kaj je naredil, treba spoštovati že samo zato, ker je človek. Celo najbolj okorel zločinec ima pravico, da ga obravnavamo kot dostojanstveno človeško bitje, kot človeka. Teorija človekovih pravic je v nasprotju z razčlovečenjem (dehumanizacijo) ljudi, kakršno obstaja v okviru ideologij, ki pridigajo prezir in sovraštvo do posameznih skupin ljudi. Ker pa so človekove pravice po svoji vsebini minimalne pravice, torej nekakšen minimum, do katerega je upravičen vsak posameznik, je tudi spoštovanje, ki izhaja iz njih, minimalno spoštovanje. To je spoštovanje človečnosti v slehernem človeku oziroma spoštovanje življenja v slehernem živem bitju. V tem smislu teorija človekovih pravic zastopa tezo, da obstaja minimalno spoštovanje, ki je po svoji naravi brezpogojno.

Pogojno spoštovanje
To se povsem razlikuje od klasične predpostavke, po kateri so spoštovanje, ljubezen in vsa druga pozitivna čustva, ki jih lahko čutimo do kakega posameznika, pogojne kategorije. Po tem konceptu družba izhaja iz predpostavke, da dejstvo, da se je nekdo rodil kot človek, ne pomeni še nič, saj se mora posameznik s svojim obnašanjem šele dokazati kot človeško bitje, in sicer tako, da sprejme in upošteva nekatere vrednote, ki mu jih vsiljuje družba. Posameznik, ki upošteva te vrednote, je sprejet; bolj ko jih upošteva, bolj je spoštovan. V nasprotnem primeru, če torej posameznik nekatere vrednote zanika, ga skupnost prezira in zavrača. Po klasičnem gledanju na človeka mora ta šele dokazati, da je vreden minimalnega spoštovanja. To je pogojno spoštovanje. Ob neizpolnjevanju danega pogoja osebo razčlovečijo in prezirajo; bolj ko pogoje izpolnjuje, bolj jo spoštujejo.

Zanimivo je, da v sodobni družbi prihaja do trka med tradicionalnim in sodobnim konceptom človekovih pravic, ki ga prištevamo med pridobitve evropske družbe.