Čustveno opismenjevanje: zaupanje in sumničenje

(Foto: Jupiterimages)

Zaupam in se imam dobro!

Varne se počutimo, kadar vemo, kakšne so stvari v resničnosti. Toda obstaja veliko priložnosti, ko ne moremo vedeti, kakšna je resničnost, ampak moramo preprosto zaupati drugim. Če si zadevo bolje ogledamo, ugotovimo, da se v vsakdanjem življenju nemalokrat zgodi, da zaupamo drugim ljudem, ne samo tistim, ki so nam blizu, temveč tudi neznancem. To je zlasti razvidno tedaj, ko človek preneha verjeti drugim, ko postane patološko sumničav oziroma paranoičen.

Zgodbe iz ordinacije
Mitja ima fobijo pred vožnjo v avtomobilu, vendar samo, če vozi kdo drug, ne pa tudi, če vozi sam. Alenka ima fobijo pred potovanjem z letalom. Analiza kaže, da se pravzaprav boji položaja, v katerem ne more nadzirati dogajanja, svoje življenje pa prepušča v roke pilotov, ki jih sploh ne pozna. Peter je pretirano sumničav in meni, da ga preganja skupina ljudi, ki so proti njemu skovali zaroto. Ivana je lepo in pametno dekle, ki pa o tem dvomi, zlasti o tem, da je sposobna.

V vseh teh primerih ljudje trpijo, ker nimajo zaupanja bodisi v druge bodisi vase. Pri tem se srečamo s čustvom zaupanja oziroma njegovo nasprotje, nezaupanja ali sumničenja.

Če sumničimo brez razloga
V vsakdanjem življenju se srečujemo z različnimi ljudmi. Tisti, ki nekaj želijo od nas, nam to lahko povejo naravnost, včasih pa svoje namene prikrivajo. V drugem primeru nas poskušajo prevarati in izkoristiti. Sumničenje je čustvo, ki nas opozarja, da stvari niso povsem takšne, kot jih predstavljajo drugi. Zato nas sumničenje motivira k ugibanju, ali ima druga oseba kak skrit načrt ali cilj, in če se nam zdi, da je tako, se lahko od te osebe ogradimo in zaščitimo. Sumničenje in nezaupanje sta torej koristni čustvi. Težave nastanejo takrat, če ljudje ne sumničijo, kadar bi morali, oziroma sumničijo, kadar za to nimajo nobenega razloga.

Naivneži
Naivni ljudje so tisti, ki nikoli ne sumničijo, torej posamezniki s pretiranim in neupravičenim zaupanjem v druge ljudi. To je posledica stališča, ki ga imajo naivneži o drugih ljudeh, saj verjamejo, da so vsi ljudje dobri in dobronamerni. Zato zavračajo vsako možnost, da bi imel kak človek slabe namene. Celo ko jih kdo prevara, še vedno ne spremenijo mnenja o njem in opravičujejo njegovo dejanje.

Paranoiki
Na drugi strani spektra so ljudje, ki nenehno sumničijo in nikoli ne zaupajo. To so paranoični ljudje. Takšna patološka sumničavost je lahko usmerjena na vse ljudi, na določen razred/skupino ljudi ali na eno samo osebo, pogosto partnerja. Razlog za pretirano sumničavost je verjetje, da so drugi ljudje slabi, pokvarjeni in zlonamerni. Zato takšni ljudje v drugih vidijo sovražnike, v njihovih dejanjih pa »iščejo« znamenja manipulacije in pokvarjenosti.

Kdaj je koristno?
Sumničenje je koristno samo, če se pojavi ob priložnostih, ko je to upravičeno. Kaj je »sprožilec« čustva sumničenja? To je ocena, da se nekaj ne ujema. Recimo, da oseba, s katero smo že imeli slabo izkušnjo, nenadoma postane z nami nadvse ljubezniva. Ko se z njo pogovarjamo, se obnaša tako, da nas nekaj moti, oddaja signale, ki se ne ujemajo. Torej je vsako neskladje lahko razlog za sumničenje, toda vsako sumničenje ni upravičeno. Včasih je dobro, da smo sumničavi tudi takrat, ko se vse ujema: kadar, denimo, kupujemo ali prodajamo kaj zelo dragocenega, denimo stanovanje. V takšnih primerih je treba preveriti vse listine, saj obstaja možnost, da postanemo žrtev goljufije.

V partnerskem odnosu
V partnerskem razmerju je sumničenje velik problem, zlasti v obliki ljubosumja, sumničenja v ljubezen. To čustvo je nadvse pomembno, zato mu bomo namenili pozornost v eni od naslednjih številk Vive. Obstaja kar nekaj razlogov, zaradi katerih so ljudje ljubosumni. Najpogostejši je prepričanje, da človek ni dovolj dober, da bi si zaslužil biti ljubljen, zaradi česar partnerju ne verjame, da ga zares ljubi. Obstaja tudi ljubosumje, ki temelji na prepričanju, da so osebe nasprotnega spola nagnjene k seksualni prevari in da jim ne gre zaupati.

Otrokom dajmo dovoljenje!
Otroke vzgajamo v zaščitenem okolju, zato so po definiciji naivni, saj verjamejo, da so vsi ljudje dobri. Ko otrok začne odkrivati zunanji svet, ko torej začne hoditi v javnost, mu je dobro dati dovoljenje za sumničenje. Tako otrok, ki so ga do tedaj vzgajali, naj posluša odrasle osebe, ker so avtoritete, dobi pravico do razmišljanja s svojo glavo. Tako se lahko v primeru, da se mu kaj zazdi sumljivo, zaščiti. Seveda s tem ne gre pretiravati. Če prestrašeni starši opredelijo zunanji svet kot prostor množice pedofilov, ugrabiteljev, teroristov in manijakov, se bo otrok zbal zunanjega sveta in se razvijal v smeri paranoičnega stališča.

Če se nam pokvari avto?
Obstaja nekaj vrst zaupanja, prav toliko kot je vrst nezaupanja ali sumničenja. Vzemimo za primer položaj, ko se nam na cesti pokvari avtomobil, na kraju, kjer ni signala za mobilni telefon. Ob nas se ustavi oseba, ki je ne poznamo in nam ponudi pomoč. Na prvem mestu je zaupanje (ali sumničenje), da ima ta oseba dobre namene. Verjamemo, da je ta človek dobronameren oziroma sumničimo, da je zlonameren. Toda četudi ocenimo, da je človek dobronameren, nam lahko obljubi nekaj, za kar verjamemo, da je sposoben uresničiti. Lahko imamo zaupanje v avtomehanične sposobnosti našega rešitelja − ali pa sumimo, da bi utegnil dodatno pokvariti motor našega avtomobila ali celo zavrniti pomoč. Kadar verjamemo, da je oseba sposobna, zaupamo v njene sposobnosti, v njeno kompetentnost. Tretja vrsta zaupanja je prepričanje, da bo oseba, za katero smo ocenili, da je dobronamerna in sposobna, tudi držala dano besedo. Če voznik, ki se je ustavil ob nas, reče, da bo poskrbel za vleko našega avtomobila, mu lahko verjamemo, da bo to tudi naredil, ali pa sumimo, da tega ne bo storil.

Članek se nadaljuje »


Marjan Berginc

Marjan Berginc dr. med. spec. splošne medicine

Marijana Jazbec

mag. Marijana Jazbec poklicna grafologinja analiza pisave

Postavi vprašanje

Svetlana Novak

Svetlana Novak diplomirana medicinska sestra

Postavi vprašanje

Vsi Viva strokovnjaki