Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

*** Show Paged

Paliativna oskrba


(stran 3 od 3)



Največje zadovoljstvo je odprt bolnik

Kot pravi sogovornica, je zanje največje zadovoljstvo v tem, da jih bolnik sprejme in se jim odpre. »Naše osebje je naučeno, kako mora pristopati, kako se odprejo in pokažejo sočutje za stisko sočloveka in ne zgolj visoke strokovnosti, ki je seveda tudi za vsem našim delom, ampak ljudje v prvi vrsti potrebujejo predvsem človeka, bližino, sposobnost branja med vrsticami, sposobnost, da znajo ubesediti to, o čemer se bolnik ne upa govoriti. To je ustrezen način približevanja na smrt bolnemu človeku. Paziti je treba na razliko med bližino in sočutjem na eni strani in usmiljenjem na drugi strani, za katerega pa v našem društvu ni prostora. Za umirajočega je usmiljenje žaljivo in od tega nihče nima nič. Umirajoči to začuti in se zapre, saj nima občutka varnosti in se nam ne more zaupati.«

Umiranje je v naši družbi še vedno tabuizirano. Kaj bi lahko naredili, da bi ta odnos spremenili? Tatjana Žargi odgovarja, da si tovrstne predsodke nabiramo ves čas. Obenem pa je prepričana, da je prav zdaj tudi čas, ko bi lahko spremenili ustaljen način sprejemanja življenja in smrti. Predvsem pa lahko največ naredimo s tem, da začnemo spreminjati svoje poglede na življenje in umiranje. Začeti bi se morali učiti soočanja s svojimi strahovi. Ti so največji prav na tistih področjih, o katerih se ne upamo spregovoriti. »Zanimivo pa je, da pri bolnikih opažamo, da jih na končni postaji ni najbolj strah smrti, ampak odvisnosti od drugih, nezmožnosti odločanja o sebi do konca ter bolečine.

Če človek izgubi pravico do odločanja o sebi, s tem izgubi svoje dostojanstvo. Ohranjati mu ga moramo prav tisti, ki mu stojimo ob strani. Vsak od nas bi moral že v času zdravja in polne moči pri sebi razmisliti, kako si želi umirati in kaj vse bi želel v takem primeru, da bi drugi naredili zanj in česa ne želimo in o tem obvestiti svoje bližnje. Povedati bi jim morali tudi, koga želimo pooblastiti, da bo odločal v našem imenu, če bi se znašli v stanju, ko sami ne bi tega več zmogli sami. To je tako imenovana vnaprejšnja volja, ki je zelo povezana tudi z vrsto etičnih vprašanj,« zaključuje svoja razmišljanja Tatjana Žargi.

Več informacij: Hospic




Vam je �lanek v�e�?


Povezano

trstsdsd